Natanko dva tedna po tistem, ko smo lahko v živo gledali televizijski prenos, kako podivjana drhal vdira v Kapitol, ameriški hram demokracije tako rekoč, so bile iste stopnice popolnoma drugačne – prejšnjo sredo je pred Kapitolom zaprisegel 46. ameriški predsednik Joseph Robinette Biden ml. Drugi katoliški predsednik v zgodovini Združenih držav (prvi je bil Kennedy v prvi polovici šestdesetih) in pri oseminsedemdesetih najstarejši ob nastopu prvega predsedniškega mandata. Sedemintrideset let je bil senator in je že načrtoval upokojitev, ko so ga vnukinje pregovorile, naj kandidira za predsednika. Ker je prejšnji predsednik, Oni, ki ne bo imenovan (OKNBI), počel tako grozne stvari. OKNBI, mimogrede, ni prišel na umestitev svojega naslednika, kot užaljeno dete je že dopoldne odletel v svoj novi dom na Florido. Izgubil je enainšestdeset (61, res) pritožb na različnih sodiščih, vsa po vrsti so rekla, da je Joe Biden pošteno zmagal. Ne, niso mu ukradli volitev, čisto sam jih je izgubil. Užaljeni poraženec Bidna ni poklical in mu ni nikoli čestital. Njegova žena, ki je očitno obiskovala isto šolo bontona, pa ni poklicala svoje naslednice, bodoče prve dame dr. Jill Biden, čeprav je tradicija, da odhajajoča prva dama povabi novo na kavo in ji razkaže Belo hišo. No, ta tega ni naredila. OKNBI je svoj zadnji večer v Beli hiši preživel tako, da je podpisal okrog 140 pomilostitev, te pravice odhajajočih predsednikov si ni dal vzeti. In ko je bil že pri tem, je svojemu nasledniku napisal pisemce. Tudi to je tradicija, a nihče ni pričakoval, da jo bo ta človek spoštoval. Biden noče povedati, kaj mu je napisal.
Enega z manirami so – mnogo dni po novembrskih volitvah – potem v Beli hiši vendarle našli, podpredsednik Mike Pence je poklical zmagovalca volitev in mu čestital. In v sredo tudi prišel na njegovo umestitev.
Ljudje niso zastave in zastave niso ljudje. Umestitev novega predsednika vedno obhajajo 20. januarja ne glede na dan v tednu. Letošnja prireditev je bila 59. po vrsti, so izračunali, slovesne zaprisege vsaka štiri leta prirejajo od leta 1789.
Še vreme je sodelovalo, lep dan je bil (pred štirimi leti pa kislo in deževno – ne da temu pripisujemo kakšen pomen), čeprav mrzel, bilo je sončno in vetrovno. Zrak je dišal po upanju in dvesto povabljencev je bilo videti iskreno veselih, da so tam – razen mogoče senatorja Teda Cruza, ta je še nekaj dni prej neomajno podpiral starega predsednika, a si očitno ni upal bojkotirati novega. Običajno so ob inavguraciji predsednika na ulicah Washingtona stotine tisočev ljudi, a letos so jim – malo zaradi pandemije in malo zaradi strahu pred terorističnim napadom desničarjev – ulice zaprli in v mesto poklicali nacionalno gardo, 25.000 parov vojaških škornjev je topotalo po prestolnici. Torej več, so izračunali, kot vseh ameriških vojakov skupaj v deželah, kamor ZDA najraje izvažajo demokracijo, v Iraku, Afganistanu ... Strah pred terorističnim napadom se ni uresničil.
Da bi zapolnili praznino, so prireditelji razpostavili 200.000 zastav. Morda pa ne bo nihče opazil, da ljudi ni? Tudi povabljenci so sedeli bolj narazen in vsi so nosili maske. A nadeli so si jih šele zunaj, na hodnikih Kapitola so bili pa vsi brez. Biden, ki je obljubil, da bo v javnih poslopjih zapovedal obvezno nošenje mask, jim bo moral marsikaj pojasniti. Po vsakem govorniku je k podiju priskočil možakar in ga skrbno razkužil. Vse je pobrisal, samo mikrofonov ne ...
Tradicija veleva, da novi predsednik priseže takoj po dvanajsti, točno opoldne namreč prejšnjemu predsedniku poteče mandat, ampak letos se jim je tako mudilo znebiti starega, da je Biden prisegel že dobrih deset minut prej. Še pred njim je prisegla nova podpredsednica Kamala Harris. Prva ženska na tem položaju. Prva temnopolta in prva ženska z indijskimi koreninami. In prisegla je pred prvo sodnico vrhovnega sodišča z latinskoameriškim poreklom. Simbolike, kolikor hočete.
Več v reviji Zarja Jana št. 4, 26.1.2021
