»Včeraj sem naredila šestko, pogosto pa odtečem še tudi deset kilometrov,« začne najin pogovor, ko jo vprašam, ali še vedno redno teče. Tek je že desetletja pomemben del njenega vsakdana. »Daje mi zdravje in dobro počutje,« pravi. Poleg svojega treninga se vsak dan odpravi še na daljši sprehod s svojim možem, sedemindevetdesetletnim upokojenim psihiatrom Milošem. »Si lahko mislite, čez dve leti jih bo imel sto,« ponosno pove in doda, da bosta 14. aprila praznovala 65. obletnico poroke.
Druženje, ki traja. Spoznala sta se na ljubljanski otroški kliniki, ko je obiskala nečaka, ki je zbolel za otroško paralizo. »Takrat sem delala kot višji rentgenski tehnik na stomatološki kliniki in sem bila blizu. Moj mož je bil nečakov lečeči zdravnik. Ko mi je razlagal o njegovem zdravstvenem stanju, mi je mimogrede dejal, naj se le še oglasim,« se spominja. Ob naslednjem srečanju jo je povabil na zabavo k prijatelju, ki je prav tako povabil svojo prijateljico. »Vrteli smo muziko in plesali. Ko sem vprašala, kdaj pridejo še drugi povabljeni, sta mi odgovorila, da ne potrebujemo nikogar več,« se nasmehne. Lepo so se imeli, to je bilo njuno prvo druženje, ki še vedno traja. V zakonu so se jima rodili štirje otroci in jima podarili devet vnukov. Miloš je bil kar 40 let predstojnik otroškega oddelka splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu, Kazimira, ki se je na Koroško preselila iz Primorske, pa je v isti bolnišnici delala na rentgenu. »Čeprav sem Primorka, mi je bilo na Koroškem vedno všeč, ker imam rada sneg. Naredila sem smučarske tečaje, včasih celo malo tekmovala, pa tekla sem tudi vedno rada na snegu.«
Nikoli ni prepozno – osebni rekord pri 57 letih. Rada je torej smučala, vedno je potelovadila, ko je na razne treninge vozila otroke, a svojo strast do teka je zares odkrila šele pri 46 letih. Prvi maraton je pretekla leta 1981 v Radencih. »Prej sem že tekla nekaj tekem trojk, hotela pa sem še videti, kako mi bo šlo na 42 kilometrov,« se spominja. To je bila ljubezen na prvi pogled, ki še kar traja. Ni bilo tekaške prireditve, ki se je ne bi udeležila. Tekla pa je tudi zunaj naših meja. Desetkrat celo na newyorškem maratonu. Vedno se ga je rada udeležila, ker je tako lahko obiskala svojo sestro, zobozdravnico Dominiko Lango, ki tam živi. Prav na tej tekaški prireditvi je, stara 57 let, tekla svoj osebni rekord na 42 km – tri ure in štirideset minut. »Sprašujete me, zakaj mi tek toliko pomeni. Tečem, da bi se dobro počutila, bila zdrava in bi s tem lahko pomagala drugim. Če si zdrav, lahko pomagaš, sicer morajo pa drugi tebi. Ko sem začela tekmovati in sem videla, kako je lepo in kako se je fino družiti, sem dobila še veselje do tekem. Videla sem, da mi gre, poleg tega pa sem na ta način dobila veliko prijateljev, srečevali smo se na tekmah in drug drugega spodbujali. Marsikatera mi je rekla: 'Če boš šla ti, bom šla tudi jaz.' Jaz pa sem dejala: 'Le pridi, se bova malo dajali!' Mislim, da se čisto vsak, ki pride na tekmo, potrudi dati največ od sebe in je potem zadovoljen. Jaz bi morda večkrat lahko bolj ležerno tekla, pri svojih letih nisem imela konkurence in bi verjetno vseeno osvojila pokal, ampak sem vedno dala vse od sebe.« Preskusila se je tudi v vzdržljivostnih tekmah, med drugim je v Gonarsu pred več kot petindvajsetimi leti v 24 urah pretekla 165 kilometrov in 138 metrov. »Po tej izkušnji so se mi zdeli vsi drugi maratoni kratki,« se smeji.
Dan se hitro obrne. Pri svojih letih je Kazimira še vedno precej aktivna. Pravi, da se dan zelo hitro obrne. Dokler jih niso zaradi ukrepov začasno odpovedali, je redno hodila na atletske treninge, k pilatesu, hkrati pa vodila še pevski zbor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. »Pred kratkim smo praznovali trideseto obletnico zbora. Vaje so zaradi epidemije seveda odpovedane, ampak vse pevke že komaj čakajo, da spet začnemo. One rade pojejo, jaz pa jim rada pomaham in jih učim pesmi, pa se imamo fajn.« Kazimira se je namreč rodila v znani slovenski glasbeni družini Nanut. Njen oče je bil organist, njen brat Anton prav tako, pozneje pa še priznan dirigent, mama je bila pevka, tako da ji je bila glasba položena v zibelko. Tudi sama je organistka. Vedno orgla pri maši v domači cerkvi. Včasih je igrala vsak dan, potem pa je odstopila mesto drugim, sama pa igra ob ponedeljkih. Maš trenutno ni, vadi pa še vedno, da ne bi pozabila, pravi. Doma pa igra klavir. »V teh dneh sem se začela učiti Beethovnovo Patetično sonato, ker je tako lepa. Tudi možu je všeč. Učim se jo po koščkih, vsak dan malo.« Z možem sta zelo usklajen par. Vesela sta, da še lahko aktivno skupaj uživata življenje. Kazimirino neizmerno voljo do življenja, predvsem pa do teka in vsega, povezanega z njim, je opazila tudi avtorica Jasmina Kozina Praprotnik in o njej napisala navdihujočo knjigo z naslovom Kazimira: biografski roman o deklici, ki se ni pustila postarati. Ta njena značilna mladostnost izvira iz njenega optimizma, radovednosti in hvaležnosti življenju. »Jasmina se je zelo potrudila in sem ji hvaležna. Prej je že napisala knjigo Bela dama, o moji kolegici tekačici Heleni Žigon, potem pa je k sodelovanju povabila še mene.«
Ni nama hudega. Zadnja tekma, ki jo je odtekla, je bila lani v Mislinji. Potem pa so jih zaradi epidemije začeli odpovedovati. Ampak Kazimira pravi, da na tekaških prireditvah še ni rekla zadnje besede in da jo bomo letos na tekmah, če seveda bodo, še videvali. Tudi brez tekem čas zelo hitro teče. »Zdaj, ko sva več doma, opraviva stvari, ki sicer nikoli ne bi prišle na vrsto. Ni nama hudega. Tistim v domovih za ostarele je težje, midva sva pa le dva,« sklene pogovor.
Če bi imeli možnost karkoli spremeniti, kaj bi to bilo?
»Vse kar lepo teče, nič ne bi spreminjala. Pridni smo, delavni. Počakati moramo, da epidemija mine, potem bomo pa vsi malo bolj sproščeni. Vsakemu bi svetovala, naj počne tisto, kar rad počne in zna, predvsem pa, da je treba vsak dan storiti tudi nekaj za zdravje.«
Zarja Jana, št. 4, 26.1.2021
