2020 nam bo za vedno ostalo v spominu kot leto, ko se je svet ustavil in je besedna zveza »normalno življenje« dobila povsem drug pomen. Kot da epidemija virusa ne bi bila dovolj, je ljudi povsem blizu nas, na Hrvaškem, prizadel še močan potres. Ogromno jih je čez noč ostalo brez vsega. Pomoč je začela prihajati od vsepovsod. Svoje veščine je hrvaškim kolegom kuharjem brez pomisleka ponudilo tudi Društvo kuharjev in slaščičarjev Slovenije. Povezali so se s prijatelji iz hrvaške kuharske zveze in se dogovorili, da jim s svojim prihodom omogočijo vsaj malo počitka, saj so nekateri v pogonu že vse od potresa.
Spali smo oblečeni. Prejšnjo nedeljo zvečer se je torej deset vrhunskih slovenskih kuharjev, Alma Rekić, Branko Podmenik, Martin Blejec, Boštjan Kovačič, Davor Družinec, Staš Zorzo, Zdravko Krnjajić, Dušan Veršec, Mare Spinell in Boštjan Palčič, odpravilo v Sisak in tam za dva dni prevzelo kuhinjo v osnovni šoli. Nastanili so se v enem od razredov v osnovni šoli in že prvo noč izkusili realnost tamkajšnjega življenja. »Oblekli smo se, kot se spodobi, v pižame,« začne svojo pripoved Palčič, ki se je za pomoč javil med prvimi. »Malo smo se še pogovarjali pred spanjem, ko nas je močno zatreslo. V hipu smo bili spet vsi oblečeni in taki tudi zaspali, kolikor smo sploh lahko spali. Od tistega trenutka smo namreč bili vsi ves čas na preži, saj nas je v dveh dneh kar naprej malo treslo. Na spletu sem našel podatek, da so v nekem obdobju 48 ur zabeležili kar 75 potresov.« Ker so v Sisak prišli zvečer, niso videli vseh tistih ruševin in še niso slišali zgodb, ki so se jim v naslednjih dneh za vedno vtisnile v spomin in srce.
Nasmeh pomeni veliko. Visoka kulinarika seveda tokrat ni bila v načrtu, kuhali so iz tistega, kar so imeli v shrambi, saj so dobili ogromno donacij. »Bili smo dobro usklajena ekipa, vsak je natančno vedel, kaj mora narediti, in smo se sporazumevali brez besed. Kuhali smo predvsem kalorično hrano, testenine, rižote, golaž, krompir, enolončnice. Vsak dan smo pripravili od 600 do 700 obrokov, za bolnišnico in bolnike, policiste, nekaj podjetij in za sto ljudi, ki so spali v šolski telovadnici. Tem smo lepo postregli celo kosilo, zjutraj pa smo jih malo razvajali z zajtrkom, nekaj smo sčarali, da so se počutili, kot da so dobili zajtrk v hotelu. Imeli smo dovolj hrane, pa smo se lahko igrali. Našli smo celo grelne posode, da je bila hrana na toplem. Kot ekipa smo se dobro ujeli, povezali, ker se poznamo, tako da smo hrano pripravljali z veseljem in obilo humorja, kar je vplivalo tudi na domačine. Kuhali smo ob glasbi, ko sem postregel, sem z vsakim spregovoril besedo ali dve, pa se jim je dobro zdelo, meni pa tudi, da sem jim lahko vsaj malo polepšal tiste trenutke. Toplo ti je pri srcu, ko vidiš, da so, ob vsem, kar se jim je zgodilo, srečni že ob prijazni besedi in toplem obroku. Veliko ljudi je izgubilo vse, njihovo edino premoženje je tisto, kar imajo na sebi, in mogoče plastična vrečka s tistim, kar so uspeli rešiti iz svojih domov. Velikokrat sem bil na robu solz, ko sem se pogovarjal z njimi. Slišal sem veliko pretresljivih zgodb. Ko smo se poslavljali od njih, zaradi ukrepov smo namreč lahko ostali samo 48 ur, nas najraje kar ne bi spustili domov. Rekli so nam, da smo bili najboljša ekipa,« se smeji Palčič, ki je tokrat spet spoznal, kako smo ljudje majhni v primerjavi z naravo, ki bo konec koncev vedno naredila po svoje. »Kljub temu pa iz zgodbe veje nekaj pozitivnega. Ti ljudje so ugotovili, da so v tej nesreči vsi na istem, od bogatašev, podjetnikov do navadnih delavcev in ljudi z roba. Ni razlik, in to, so dejali, jih dela močnejše, ker so v tem vsi skupaj.«
Več v reviji Zarja Jana, št.3, 18.1.2020
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
