Stephanu je pomagal pisati knjigo njegov maček Ziggy, ki ima privilegije, kakršne si izbori kar precej mačk in mačkonov. Ima dostop do skrbnikove postelje, sprehaja se povsod, kjer želi, in kadar misli, da je pisatelj že dovolj delal in potrebuje predah, leže na tipkovnico ter zahteva pozornost zase. Ziggy ima dvanajst let in je od prvega leta invalid, prednjo desno tačko mu je namreč izmaličilo kolo motorja. Ko se je znebil obvez, je zaživel življenje normalnega mačka, pogumno samo z eno tačko oklofuta svojega nasprotnika, cele noči lovi miši, pa tudi za spolne užitke ni prikrajšan. Poželjive muce so kmalu ugotovile, kako se morajo nastaviti, da jim ne zdrsne s hrbta.
Mačka zmeraj pristane na nogah, pravi ljudski rek. Kar pomeni, da je neznansko prilagodljiva. Po navadi opevamo pasjo vdanost in zvestobo gospodarju, mački pa pripisujemo manj čustev – navezana je pač na tistega, ki jo hrani, pravi ljudski glas. Kar ni res, pravijo znanstveniki, ki se ukvarjajo z živalskimi čustvi. Tudi Stephan Garnier meni tako. Se mu pridružujem. Ko je moja mama umirala, je skupaj z njo umirala njena še mlada mačka, čeprav je mama že dolgo ni hranila in je bilo tudi po njeni smrti kup ljudi, ki jih je poznala in so jo bili pripravljeni hraniti ter crkljati.
Avtor nam v številnih kratkih poglavjih opisuje lastnosti mačke, ki bi bile tudi za človeka, ki se ne zna sprostiti, postaviti zase in poveseliti, nadvse dobrodošle. Vsako poglavje uvede z rekom kakšnega znanega človeka, ki je bil ljubitelj mačk. Če bi poznal Svetlano Makarovič, našo znano mačkoljubko, bi lahko dodal morda še tole: »Jaz sem mačka. Topla in nežna, a stegnem kremplje, če je treba.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021
