Spomnimo – ko je srhljiva zgodba prišla na dan, se je zgrozila Gabi Čačinovič Vogrinčič, zelo ostra je bila odvetnica Nina Zidar Klemenčič, protestirala je Zveza prijateljev mladine, oglašali so se otroški psihologi in pojasnjevali, kakšne posledice lahko pušča trganje otrok iz materinega naročja. A zgodilo se ni nič. Materina odvetnica je sodnico zaradi pristranskosti kar dvakrat prijavila tožilstvu, in ko je Matevž Krivic v Pravni praksi prebral njene argumente, je sodnico ovadil še on. Za ovadbo smo se odločili tudi na Zarji Jani, saj je bila javnost zelo vznemirjena, pričevanja, ki se jih je veliko nabralo, pa so kazala, da gre za dobro, ljubečo in odgovorno mater ter za odtujenega očeta, ki z družino sploh ni živel. Pričevalci so nam sporočali, da so svoja opažanja poslali tudi sodišču in da jih ni nikoli nihče povabil za pričo. Ni odveč omeniti, da se niti v enem pismu, ki smo jih dobili, nihče ni zavzemal za očeta.
Odgovori brez vsebine. Našo ovadbo sodnice na tožilstvu je podpisalo veliko tudi zelo znanih ljudi, vsi smo čakali na odgovor, pa nič. Čeprav so zavrgli obe odvetničini ovadbi, pa Krivičevo in tudi našo, se tožilstvu ni zdelo vredno, da bi nas o tem obvestili. Obrnili smo se na številne institucije, ki bi jih zadeva z zarubljenimi otroki morala zanimati, a smo dobili puhle odgovore o varovanju osebnih podatkov in da je zadeva še odprta, skratka, vsi odgovori so si bili podobni, brez vsebine – vsebina pa so otroci.
Mislim, da bi morala javnost vztrajati, naj se ta zadeva razišče z vseh zornih kotov, da bomo končno ugotovili, kje v sistemu so napake, ki dopuščajo tako grozljivo teptanje otrokovih pravic. Kajti otroci imajo svojo voljo, čeprav so še daleč od polnoletnosti. V raznih odgovorih smo jasno zaznali namigovanja, da je mama otroke zmanipulirala – in tudi to je zadeva, ki bi jo morala stroka temeljito obdelati ter razložiti. Pomembno je, kaj otroci čutijo, komu zaupajo, kje se počutijo varne – in ne, kaj si o njihovem čutenju mislijo razni strokovnjaki, ko jih vidijo za nekaj ur ali pa še to ne. Iz številnih odgovorov pristojnih institucij (tudi CSD je med njimi) je jasno zaznati, da krivijo mamo, ki bi morala prepričati otroke, naj imajo radi očeta, in če tega ne naredi, je manipulatorka. Kaj je naredil oče, da bi ga otroci sprejemali, se ne vpraša nihče. Ni pomembno.
Brutalni rubež je sprožil strokovno razpravo o tem, kako otroke odvzemati staršem bolj humano, pristojni so napisali celo nekakšen protokol, prebrala sem ga in v zraku je obviselo vprašanje – zakaj otroke sploh rubiti? Če jih je treba odpeljati, ker so starši alkoholiki, narkomani, kriminalci in nasilneži, ki za otroke ne skrbijo in jih morda celo zlorabljajo, itak ni vprašanje, zakaj. Zato. Kaj pa če ni proti staršem nikakršnih očitkov, otroci pač hočejo živeti pri enem in se upirajo drugemu – jih je zato treba z grobo silo štiri ure loviti in tlačiti v avto? Mar sodobna klinična psihologija in otroška psihiatrija ne premoreta protokola, po katerem bi najprej ugotovili, zakaj otroci ne marajo enega od staršev, potem pa počasi, korak za korakom, v primerni terapiji otroke in starše zbliževali?
Sistem se brani. Čeprav zadeva na prvi stopnji še ni rešena (ločitev traja več kot dve leti, odredba, da so otroci pri očetu, je začasna in traja že več kot eno leto), se je znašla že na višjem sodišču, pa kar dvakrat na ustavnem, sodnico so skušali materini odvetniki izločiti ali pa zadevo prenesti na drugo sodišče, a so vse pritožbe po vrsti padle. V postopkih je vse v redu in prav, nihče ni opazil nobenih napak, tudi to, da je sodničin brat sodelavec in prijatelj očeta treh otrok in da bi lahko bil to razlog za pristranskost, sodišča, ki je sicer dokaj občutljivo za »kontaminiranost«, ne moti. Predsednik okrožnega sodišča je mamino prvo odvetnico Nevenko Šorli prijavil odvetniški zbornici, vendar je, kot berem v Pravni praksi, etična komisija ovadbo argumentirano zavrla. »Organi« tudi povprašujejo naokoli, kako je neki sodničin (izjemno sporen) ukaz prišel v javnost, skratka, sodni sistem se brani po znani krilatici, ko tat kriči »ujemite tatu«. Sodnica je sama povzročila, da je zadeva v javnosti, s tem ko lova na otroke ni prekinila oziroma ga je sploh ukazala (po tri malčke je prišlo 11 ljudi!). Duh je ušel iz steklenice, in če bi bilo po laičnem ljudskem mnenju sodišče pametno in dobronamerno, bi prepustilo primer nekemu drugemu sodišču daleč proč. Kjer ni nobenih namigovanj, kdo je s kom v sorodu, kdo je bil čigav ljubimec, pa da si je sodnica mimo sodnega reda kar sama izbrala ta primer in je odločila precej drugače kot sodnica pred njo, ki je dodelila otroke materi in že kar na prvi obravnavi ugotovila, da oče o svojih otrocih bolj malo ve. Natolcevanja? No, seveda, saj jih sodišče s svojim ravnanjem spodbuja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020
