Bili ste prvi v Sloveniji, ki ste v svojem podjetju uvedli šesturni delavnik. Kako lahko oziroma težko je bilo to storiti?
Podjetja smo zaradi ljudi – zaradi naših zaposlenih, kupcev, družbe, širše ali lokalno. To, da smo uvedli šesturni delavnik, je bila posledica. Nenehno opazujem, kako ljudje svoje delo opravijo prej, če so motivirani. Kadar so utrujeni, se dogajajo napake, začnejo se pojavljati težave v družinskem okolju, starši so izgoreli, in to se dolgoročno pozna. Vprašali smo se edino, ali lahko to naredimo. Hec je bil, da smo to uvedli na prvi april, in še zdaj se iz tega malo norčujemo. Izkazalo se je, da pozitivnih učinkov ni treba meriti, ker jih vidimo ... Imamo tudi fleksibilni delovni čas, zelo se prilagajamo ljudem, zato v covidni situaciji brez težav večina dela od doma ali pa se, na primer v proizvodnji, sami dogovorijo, kdaj oziroma kdo in kako opravi delo. V naši izkušnji vidim samo pluse. Dolgoročno pa stremimo k cilju, da ko po štiridesetih letih delovne dobe pride do nagrade, upokojitve, in ti država zagotovi minimalni preživetveni standard, so naši zaposleni »iztrošeni« zgolj za trideset let delovne dobe, torej so lahko še vsaj deset let po prejšnjem standardu aktivni, ne tarnajo doma, kaj ni dobro, temveč prenašajo znanje naprej, so bolj motivirani za konstruktiven prispevek k družbi.
Zakaj je pomembno, da smo aktivni?
Cilj aktivnega človeka je tisto ključno, ki nas lahko premakne naprej. Če ljudi obremenjujemo, da je treba delati za preživetje, lahko vsaj zmanjšujemo utrujenost.
Kaj imenujemo delo?
Delo vidim kot dobeseden poklic – ko si poklican sam, ne ko te nekdo drug pokliče. Zame delo ni zgolj delo, zabava pa zabava. Zakaj nekaj, kar počneš rad, ne bi bilo delo, če je ustrezno plačano in prispeva tako k družbi kot gospodarstvu? Vem, da sem privilegiran, ker lahko počnem tisto, v čemer sem dober in kar imam rad. Zavedam se, da večina nima te priložnosti. Če imaš to srečo, da lahko delaš v kreativnem sektorju, marsikdo – če je dovolj plačan – ne bi zamenjal tega dela niti za enkrat višje plačano delovno mesto v nekreativnem sektorju.
V neoliberalno-kapitalističnem času, ki ga živimo, se zdi beseda »dovolj« zelo široka, podprta z željo po »še več«. Kaj za vas pomeni biti dovolj plačan?
Trenutno je to, na žalost, precej odvisno od države ali regije, kjer živiš. Pri nas vemo, kolikšna je povprečna slovenska plača – to je zame dovolj. Danes je pri načinu življenja, ki ga imamo, in matematičnem znanju, ki ga ima vsak osnovnošolec, zelo lahko izračunati, kaj je dovolj. Pomembnejše je vprašanje, kaj je preveč in kdaj je preveč.
Ste privrženec gibanja za odrast, ki si prizadeva za korenito socialno-ekološko preobrazbo sodobnih družb.
Ja, verjamem v gospodarsko odrast, v slovenščini imamo čudovit termin, ki ga lahko razumemo tudi kot odraščanje, in tam ne vidim, da ne ustvarjamo več, ampak da to ne počnemo zgolj kapitalsko. Če bi vsi rekli, da gremo na obnovljive vire, bi to samo po sebi skozi leta ustvarjalo gospodarsko rast, odrast, ker bi uporabljali manj naravnih surovin – kot na primer fosilnih goriv, tako bi manj obremenjevali okolje, kar bi se tudi dalo čez čas izmeriti. Videli bi, na primer, koliko manj rakavih obolenj na dihalih imamo ipd. Zame je rast v smeri boljšega sobivanja z naravo, iskanja boljših rešitev neobremenjevanja okolja. Če bi bila v naši družbi vrednota, da je najboljši tisti, ki ustvarja, na primer, najbolj negativen ogljični odtis, bi verjetno v Financah ali kje drugje drugače merili in postavljali lestvico najbogatejših.
Prebrala sem, da ste v svojem podjetju postavili človeka pred kapital.
Danes ni popularno reči, da daš kapitalu prednost pred človekom, četudi se dostikrat izkaže, da je tako. Najbolj smešno je, da kapitala brez človeka ni. In to, da postaviš človeka pred kapital, dandanašnji ne bi smelo biti več vprašanje. Pogovarjati bi se morali o drugih rečeh, na primer, kje smo ostali z ekohumanizmom. Čas bo, da se pogledamo v ogledalo in določimo minimum – ali bo to imenovano univerzalni temeljni dohodek ali kako drugače, ni toliko pomembno, pomembno je, da moramo prerasti to, da postavljamo za glavno in edino merilo uspešnosti posameznika denar. Stremimo k temu, da imamo okrog sebe zadovoljne ljudi. Posameznik je lahko le toliko zadovoljen, kolikor zadovoljnih ljudi ima okrog sebe. Težko je namreč v družbi depresivnih biti pozitiven.
Več v reviji Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020
