Postojte, so zgroženo zavrisnili delodajalci, postojte, počakajte, premislite, ne prenaglite se – s prvim januarjem bi se morala po leta 2018 težko izbojevanem zakonu minimalna plača dvigniti za toliko, da bi vsaj za dvajset odstotkov presegala minimalne življenjske stroške, torej s 700 na vsaj 736 evrov, ampak delodajalci rotijo vlado, naj za božjo voljo s tem še počaka, ker, so vzdihnili, bi nižja minimalna plača omogočila »povečanje oziroma uskladitev« plač drugih zaposlenih, pa seveda tudi »variabilno nagrajevanje«. V prostem prevodu, ustavite zvišanje minimalne plače – za dve leti! – da si bomo lahko delili nagrade. Z rebalansom proračuna za 2020 je gospodarstvu zagotovljenih 1,4 milijarde evrov subvencij, PKP6 jim prinaša novo milijardo – v primerjavi s tem je strošek za dvig minimalne plače zanemarljiv – ampak oni bi še. Oni bi več. Zakaj bi z dvigom minimalne plače zagotavljali, da ne bo nihče pod pragom revščine, če bi pa ta denar lahko koristneje porabili za »variabilno nagrajevanje« – vodstev podjetij in članov nadzornih svetov, domnevamo? Gospodarski minister se je odločno postavil na stran delodajalcev.
Odprite, odprite, pritiskajo trgovci, odprite naše trgovine! In vlada jim je prisluhnila. Še posebej pozorno je nastavila uho tistim, ki prodajajo stvari, brez katerih nam ni živeti, namreč avtomobile, in bodo tako menda avtomobilski saloni med prvimi, ki bodo smeli spet odpreti vrata. Ker kako bi sicer kupci dragih avtomobilov uveljavljali svoje zgodnje novoletno darilo, odpravo davka na luksuzna vozila? Po novem je davek na motorna vozila zdaj zastavljen tako, da bo namesto dosedanjih 45 milijonov evrov državna blagajna dobila le še šestnajst milijonov. Varčevanje je za reve. No, za reveže.
Hoditi v šolo, namreč zares hoditi v šolo namesto sedeti doma pred računalnikom, vroča želja šolarjev – na nedavni tiskovni konferenci so njihovi predstavniki priznali, da najbolj pogrešajo odmore – še bolj pa njihovih neprostovoljnih neplačanih učiteljic, mam, se pa očitno še ne bo kmalu uresničila. Zgledi drugih držav, ki šole zaprejo zadnje in odprejo prve, ne vlečejo, pri nas šolska vrata zaloputnemo, zaklenemo in potem ostanejo zaklenjena. Šole pač niso na prioritetnem seznamu. Ker je pomembneje odpreti cvetličarne in avtomobilske salone?
Ladjarji, tuji, ker svojih nimamo, odkar je druga Janševa vlada privatizirala Splošno plovbo, so še ena skupina ljudi, ki krvavo potrebuje denar, očitno, in je zato deležna nežne skrbi vlade – že leta 2008 so jim z davčnimi odpustki znižali davek na dobiček s 25 na 19 odstotkov, kar je v desetih letih slovenski državni proračun stalo skoraj 24 milijonov evrov. Zdaj prihaja novo darilce, vlada ponuja novelo Zakona o davku na tonažo, ki bo omogočila nove davčne odpustke – da so podjetja, ki bodo imela od tega koristi, že dolgo na seznamu davčnih dolžnikov in registrirana v davčnih oazah, pri tem ne igra nobene vloge. To bo zares magičen davek, pomoč za ladjarje bo omogočal prejemati celo družbam, ki nimajo niti ene ladje.
Evropska komisija, ki se že leta trudi obdavčiti digitalne korporacije, jim ne pride do živega, mi pa niti ne poskušamo. Mi smo njihovi prijatelji in prijateljem menda ne težiš, naj plačujejo davke? V Sloveniji tuji digitalni velikani, kot so Facebook, Apple, Microsoft ..., plačujejo toliko davka na dobiček: nič. Nič odstotkov. Niti centa. Jih bomo obdavčili? Seveda ne. Ubogih 736 evrov minimalne plače na mesec je pa preveč?
Pravijo, da ta vlada ne mara svojega ljudstva. No, dà se malo slutiti in verjetno drži, da ji niso pretirano pri srcu starostniki, kulturniki, intelektualci, delavci, prekarci, protestniki, kolesarji, okoljevarstveniki, sindikati, šolarji, učitelji, epidemiologi, zdravstveni delavci, sodniki, tožilci, lačni raznašalci hrane, ljubitelji rogljičkov, priseljenci, opozicija, volivci opozicije – a vseh teh je skupaj borih nekaj sto tisočev, skoraj zagotovo pa ne več kot dva milijona. Ampak vse druge ima pa res, res rada. Posebej če imajo veliko denarja. Rada jim kaj podari, na primer davčne olajšave. Mimogrede, kdaj so pa vam nazadnje znižali davke?
Revija Zarja Jana št. 50, 15.12.2020
