Trenutno nas najbolj bega to, da smo že šesti teden podvrženi res strogim ukrepom, pa se številke ne premaknejo navzdol. Kako vi vidite to skrb vzbujajoče stanje? Predvsem zato, ker se v drugih državah učinek ukrepov kaže, pri nas pa kar ne.
Ta virus širimo s kapljicami, ki jih izločamo skozi usta in nos, in če pridejo na usta in nos druge osebe, ki to vdihne, se veriga okužbe nadaljuje. Pri zdajšnji množici okuženih v Sloveniji se lahko hitro zgodi, da pridemo v stik z okuženo osebo. Zato je sedaj tako pomembno, da se čim več zadržujemo doma, omejimo stike in upoštevamo previdnostne ukrepe. Tudi poleti bi morali vzdrževati previdnostno ravnanje – držati razdaljo, omejiti stike, si umivati roke, nositi masko v zaprtih prostorih. Toda sprostili smo se in zrahljali priporočila oziroma nasvete. To ne bi bilo tako problematično, če se ne bi vrnili na delovna mesta, v šole, vrtce, in tako se je veliko okužb vneslo v ta okolja. Ob vrnitvi iz držav z veliko okuženimi bi morali ostati v karanteni.
Poleti so pri nas še vedno veljali ukrepi, recimo nošnja mask v trgovinah, medtem ko je bilo v primerjavi z nami na Hrvaškem veliko bolj sproščeno. Bega me, da je pri njih epidemija šele sedaj na vrhuncu, do tega tedna so imeli vse odprto, vključno s cerkvami in bari, celo nočnimi klubi. Zakaj se je pri njih epidemija tako pozno razvila?
Na to je težko odgovoriti. Gledala sem tudi Nizozemsko, kjer je vse odprto, delujejo šole, javni promet, frizerji, športni objekti, gledališča, trgovine, priporočeno je delo od doma in omejevanje stikov, a situacija je mnogo boljša kot pri nas, kjer imamo izjemno stroge ukrepe. Ne vem, ne znam odgovoriti na to. Lahko samo razmišljam, da če se število okuženih močno poveča, je pot okužbi praktično odprta. Kadar stopimo na ulico, vemo, da lahko srečamo okuženo osebo, ki nas lahko okuži. V taki situaciji se mora vsak zavedati, da mora poskusiti preprečiti okužbo pri sebi in poskrbeti, da ne bi okuževal naprej. Morda je krivo tudi to, da nekateri ob blagih znakih niso povsem omejili stikov in so bolezen prenašali naprej.
Da so recimo hodili na delo …
Lahko. Opazujem, kako so druge države nagovarjale ljudi in pridobivale zaupanje s tem, da so poskrbele za izdatno finančno pomoč ljudem, ki zaradi omejitev niso mogli delati ali pa so morali v karanteno. To pomeni, da osebi, ki nima znakov bolezni, omogočiš, da je doma, dokler ne mine priporočeno obdobje. Je izredno dober ukrep, a tudi zelo omejevalen, in zato je zelo pomembno, da taki osebi omogočimo popolno nadomestilo dohodka.
Če bi bila jaz okužena, mora ostati moj mož v karanteni in za to delodajalcu nekaj predložiti. V določenem obdobju je bila okoli teh dokazil zmeda in ljudje naj bi za takšne karantene jrmali celo dopust (ki ga imajo praviloma zelo malo ali so ga porabili v prvem valu) …
To ni dopust. Gre za resno zavezo, da boš določeno obdobje prekinil vse stike in s tem preprečil širjenje virusa. To je solidarnost osebe, ki na koncu morda ne bo zbolela, a se je žrtvovala, da je obvarovala druge. In zato ne sme biti oškodovana.
Manevrskega prostora za še strožje ukrepe nimamo veliko – no, lahko nas omejijo izključno na en kilometer od lastnega doma, kar je v velikih mestnih soseskah verjetno kontraproduktivno. Koliko je za vas smiseln ukrep omejevanja ljudi v občinah in koliko ukrep nošnje mask na prostem?
V klasičnem pomenu zajezitve bolezni z omejevanjem gibanja na določenem območju, kjer je delež okuženih zelo velik, je pomembno, da brez izjem preprečimo prihajanje in odhajanje na to območje. Sliši se strašno, a je učinkovito in tak ukrep lahko traja bistveno krajši čas. Če pa vemo, da je bolezen razširjena precej enakomerno po vsej državi, prepoved prehajanja med občinami nima takšnega učinka. Še zlasti ne, če obstaja veliko izjem. Na primer v moje mesto, torej v Ljubljano, lahko vsak dan pride zelo veliko ljudi na delo ali druge opravke iz vseh krajev države, jaz se moram pa ves čas držati prav te občine.
V manjših občinah ali občinah, kjer je gostota ljudi velika, zapiranje v občine lahko pomeni, da se še lažje okužimo. Zato je v teh razmerah potrebno in nujno, da ostanemo doma ali vsaj močno omejimo odhajanje od doma in gremo le po najnujnejših opravkih – na delo, če ne moremo delati od doma, in po hrano. Pa seveda v naravo, kjer lahko zagotovimo dovolj veliko medsebojno razdaljo in se lahko razgibamo, saj je fizična krepitev telesa v vseh starostih, od otrok do najstarejših, izjemnega pomena za vzdrževanje kondicije ter ohranjanje telesnega in duševnega zdravja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020
