Tesnoba je odraz tega, kako doživljamo svet, je povedala v oddaji Zvezdana. Lahko živimo drugače, odvisno, kaj izbiramo. Kako pogumna trditev za te čase! Gospa, o kateri ste pred časom v naši reviji sicer že lahko brali, je bila tudi tokrat videti radostna, skromna, zadovoljna. Pa ne samo navidezno. In smo jo znova poklicali ...
Lepo je slišati vesele ljudi v tem času, od kod črpate radost?
Morala sem prehoditi kar dolgo pot, da danes živim to lahkotnost, radost in čarobno življenje. V življenju sem imela veliko vzponov in padcev, zato sem se vseskozi spraševala, kaj storiti, da bi bilo drugače. Kar naprej so se mi ponavljali ene in iste drame, dogodki, bolezni, kot bi se vrtela v krogu. Začela sem brati knjige o osebni rasti, nato pa obiskovati delavnice in seminarje, da bi si pomagala. Leta 2010 me je pot vodila v London na Landmark forum – to so posebni tečaji osebnega razvoja. Ta seminar je bil zame prelomnica – po štirih intenzivnih dneh dobiš občutek, da si izbrisal vso preteklost in da lahko začneš spet pisati na belo tablo. Z mano je šla hčerka, in ko sva prišli nazaj, je sin opazil, da sva spremenjeni. Zato se je med šolskimi počitnicami tudi sam z nekaj sošolci odpravil v London na tečaj. Ko so se vrnili, so jih še učitelji v gimnaziji spraševali, od kod jim ta sprememba, lahkotnost. Zame je bil ta seminar vreden milijon evrov, toliko stvari sem spustila in odpustila.
Kakšne težave ste imeli?
V glavnem s hrbtenico. Začelo se je leta 2010 z bolečinami – hernija, okvarjen živec ... Leto pozneje sem bila operirana. Ker pa operacija ni povsem uspela in sem se težko sestavila nazaj, sem iskala naprej. Iščeš razlog, znajdeš se v začaranem krogu. Z umom in razumom tega ne moreš dojeti. Leta 2013 sem tako odkrila metodo Access Consciousness©. Ko sem po prvem tretmaju Access Bars® prišla domov vsa sveža in pomlajena – po hčerinih besedah (smeh) – in polna energije začela še kuhati ter pospravljati, sem vedela, da je nekaj na tem. Šla sem na prvo delavnico, znanja pa so me tako pritegnila, da sem se izobraževala naprej.
Kako so vaši stanovski kolegi gledali na vašo novo pot?
Jaz to pot živim. Po Zvezdanini oddaji me kličejo kolegi zdravniki in zdravnice ter mi povejo, da se jim zdi fino, ker je nekdo spregovoril o tem. To je iskanje samega sebe. Je prekrasna pot, na kateri odlagaš vse – čustva, misli, občutke, bolečine, bolezni, prepričanja, obsodbe. Moj kolega zdravnik je imel prav tako vseskozi težave s križem in vedno, ko sva se videla, je rekel: me boli, boli. Pa sem mu predlagala, naj najde nekaj, kar ga res veseli, v čemer bo res užival, ne glede na to, kaj je. In je začel šivati. Rekel mi je: »Že kot otrok sem si želel šivati in zdaj res uživam v tem.« Potem je začel trenirati boks in je zdaj veliko bolj miren ter ima manj težav.
Več v reviji Zarja Jana, 1.12.2020
