Se spomnite filma Grda resnica (The Ugly Truth, 2009), v katerem si Katherine Heigl za stavo natakne vibrirajoče hlačke in odide na resno poslovno večerjo, pa ji v restavraciji daljinec pade iz torbice? Najde ga mulček pri sosednji mizi in se z njim nedolžno poigra … (če prizora niste videli ali bi ga radi še enkrat, v Youtubov iskalnik odtipkajte »the ugly truth vibrating panties«).
Dobrih deset let pozneje so (če daljinca zamenjate s pametnim telefonom) podobni prizori povsem mogoči. Ne vemo sicer za nobenega, ki bi se zares zgodil, ampak verjetno je le vprašanje časa. Spolne igračke, ki so se radostno pridružile internetu stvari, je precej preprosto shekati, opozarjajo strokovnjaki, saj proizvajalci tovrstnih izdelkov ne dajo veliko na kibernetno varnost.
Grda resnica je namreč, da teledildonika (tudi kiberdildonika) – tehnologija, ki omogoča seks na daljavo – včasih ugrizne nazaj, ko to najmanj pričakuješ.
Ujeti tič ne poje: po analogiji s kavbojskimi filmi, v katerih dobri junaki praviloma nosijo bele klobuke, barabe pa črne, so poimenovani tim. »hekerji z belimi klobuki«, to so tisti, ki stvari hekajo samo zato, da bi morebitne varnostne luknje v programski opremi lahko odpravili, preden jih najdejo črnoklobučni hekerji, ki bi se z njimi nesramno okoristili. Dobra novica je, da so – vsaj kolikor je znano – spolne igrače doslej hekali le tisti z belimi klobuki, slabša pa, da proizvajalci njihovih opozoril ne poslušajo vedno.
Najnovejši primer je z začetka oktobra – odkrili so namreč, na srečo spet tisti z belimi klobuki, da se dà Cellmate, igračko kitajskega proizvajalca, zelo preprosto shekati. Cellmate je nekakšen deviški pas za moške, pravzaprav jeklena kletka, v katero se zaklene penis. Odklene se ga s telefonsko aplikacijo, ki naj bi jo upravljala domina, ampak nadzor nad kletko z naddragoceno vsebino lahko prevzame tudi niti ne preveč podkovan heker in na primer zahteva odkupnino za to, da osvobodi ujetnika. Ni se zgodilo, a lahko bi se. Proizvajalec, prvič opozorjen letošnjega aprila, je dolgo ignoriral opozorila, češ da bi bilo popravljanje napake predrago, ampak slednjič se je dal prepričati. Če imate Cellmate, si nadgradnjo vsekakor naložite.
Tiči imajo internet, ste vedeli? Kaj pa se sploh lahko zgodi takega, če mi kdo vdre v pametni vibrator ali analni čep, skomigujejo nekateri. Me bo pač malo treslo. Ampak ni tako preprosto. Tole je samo nekaj od potencialnih nevarnosti, heker s slabimi nameni lahko na primer igračo zaklene, dokler uporabnik (ali proizvajalec) ne plača odkupnine. Lahko ukrade vrsto občutljivih podatkov, od časa in kraje uporabe, pa do tega, s katero napravo se je spolna igračka povezala (kar bi, teoretično, lahko pri ločitvenem postopku uporabili kot dokaz varanja), lahko odkrije IP-naslov, ime računa, elektronsko pošto, gesla, vsebine klepetov (ker kaj ti bo vibrator, ki nima opcije za klepet?), pa tudi video in avdio. Ukradeno lahko potem uporabi za izsiljevanje ali javno sramotitev uporabnika. Še posebno nevarno je, če se do vsega tega dokoplje zalezovalec.
Ampak na srečo je tu Brad. Brad Haines, Kanadčan, ki je pod imenom RenderMan eden od tistih hekerjev z belim klobukom. Brad ima službo (v kateri se ukvarja s kibernetsko varnostjo), v prostem času pa je leta 2016 na noge postavil projekt Internet tičev ali IoD – Internet of Dongs, ime se poigrava s pojmom internet stvari (Internet of Things ali IoT). In še našel čas za poimenovanje teledildoničnega hekanja: screwing je njegov izraz, ki se je že dobro prijel. Haines poskuša vdreti v programe spolnih igrač in potem o tem poroča proizvajalcu, ki napake odpravi. Njegova spoznanja uporablja že veliko proizvajalcev spolnih pripomočkov. Vse to beloklobučni Brad počne brezplačno, zatrjuje, »da bi ustvaril varnejši svet pametne masturbacije za vse«.
Nekdo me je boksnil: RenderMan ni edini zanesenjak z belim klobukom, podobne stvari počne še več posameznikov in podjetij, Britanci imajo na primer infosec (information security, podatkovna varnost) podjetje Pen Test. Prav to podjetje je odkrilo Ahilovo peto varuha penisov Cellmate in kitajskega proizvajalca, ki se za opozorila sprva ni menil, z javno objavo podatkov praktično prisililo k izboljšavi varnosti.
Tako rekoč vsako igračo, ki se povezuje preko bluetootha, je mogoče shekati, pravijo lovci na varnostne luknje. Človek s pametnim analnim čepom ima pravzaprav v riti oddajnik, ženska, ki uporablja dildo ali vibrator s kamero, pa hekerjem nevede ponuja teleskopsko turo svoje nožnice.
Če bi, teoretično, hekerja zasačili pri njegovem početju, bi se odprla nova zadrega: po katerem zakonu, po katerem členu naj ga obsodijo? Zakonodaja nemočno sope precej korakov za teledildoniko. Je hekanje spolni napad ali pa je žrtev – tako menijo nekateri odvetniki – že z uporabo teledildoničnih naprav avtomatično podala svoje soglasje?
Slikovito primerjavo ponuja washingtonska odvetnica Shannon Wu: »Če stopim v boksarski ring, sem očitno privolila v spopad z nasprotnikom, in če me udari, ne morem potem vpiti, udaril me je, napadel me je! Če pa me med boksarskim spopadom udari v glavo njegov trener ali menedžer, se ne more izgovarjati, češ, privolila si v boksarski spopad, zato te lahko mahne kdorkoli.« Ali z drugimi besedami, dovoljenje, ki ga prostovoljno damo spolnemu partnerju, ne velja za vsakega, ki pride mimo in ujame bluetooth signal. Sodišča se o tem še niso izrekla.
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020
