Seveda je treba na začetku povedati, da ne gre za njihovo zavestno krivdo ali namen, in tudi zato, ker se covida-19 oziroma okuženih z njim tako ali tako marsikje oprime nerazumljiva stigma, se raziskovalci bolj kot k besedi superprenašalci nagibajo k uporabi zveze superprenašalski dogodki.
20 odstotkov ljudi »krivih« za 80 odstotkov okužb. Za kaj torej gre? Izkušnje oziroma raziskave – teh je bilo doslej na različnih koncih sveta opravljenih že toliko, da nedvomno lahko govorimo o dokazanem trendu oziroma pojavu – kažejo, da večino nadaljnjih okužb povzroči le majhen odstotek okuženih. Povedano s številkami – približno 80 odstotkov vseh okužb razširi zgolj približno 20 odstotkov okuženih, odstotek gor ali dol. To spoznanje sovpada z na različnih področjih življenja že dolgo uveljavljenim Paretovim načelom. Gre za pozneje posplošeno poimenovanje odkritja italijanskega ekonomista in sociologa Vilfreda Pareta, ki je leta 1906 opazil, da ima 20 odstotkov ljudi v Italiji v lasti 80 odstotkov lastnine. Paretovo načelo torej pomeni opis pogostega pojava na različnih področjih, da 20 odstotkov vzrokov povzroči 80 odstotkov posledic.
Iskanje razlogov za razlike v dinamiki širjenja okužb. Eden od razlogov, da so se razmišljanja v zvezi s širjenjem virusa covida-19 obrnila tudi v to smer, so bili podatki o velikih razlikah glede števila okuženih na sicer med seboj povsem primerljivih območjih. Zakaj je bila, denimo, glavnina okuženih v Italiji skoncentrirana le v treh regijah na severu? Zakaj je bilo spomladi v nekaterih velikih mestih ogromno umrlih, v drugih, podobnih po gostoti naseljenosti prebivalstva, njegovi starostni strukturi, podnebnih razmerah, razvitosti infrastrukture …, pa jih je bilo bistveno manj? Zakaj je Japonska, ki so se ji na začetku pandemije napovedovali najbolj črni scenariji, zdaj med najuspešnejšimi državami v boju s covidom-19? Razlage za zelo različne krivulje poteka epidemije se je iskalo v podnebnih razmerah, starostni strukturi prebivalstva, njegovi predhodni imunosti, čredni imunosti, količini vitamina D … Vsak od teh dejavnikov bržčas prispeva delček mozaika, ne daje pa celovite razlage.
Poleg tega so v mesecih pandemije postajala vse pogostejša poročanja o tem, kako se je na zgolj enem dogodku, na katerem se je družilo veliko ljudi, od porok in pogrebov do rojstnodnevnih zabav, zabav v nočnih klubih, maš in vaj pevskega zbora, denimo, okužilo ogromno ljudi. Pojav superprenašalcev je postajal vse očitnejši, raziskovanja v tej smeri pa vse pogostejša in bolj poglobljena. Bolj ko razumete princip širjenja virusa, lažje je sprejeti ustrezne in dejansko delujoče ukrepe, s katerimi lahko to širjenje zajezite.
Nujnost ugotavljanja žarišč. Čedalje bolj postaja jasno, da je učinkovitejše kot splošno zaprtje vseh in vsega, tako imenovani lockdown, preprečevanje nastajanja posamičnih žarišč okužb, ko (zaradi za prenos virusa ustreznih okoliščin) praktično zaradi enega samega človeka zboli na desetine drugih.
Eno prvih raziskav glede tega, o kateri so poročali v prvih mesecih pandemije, so denimo opravili v Hongkongu. Pokazala je, da je bilo za 80 odstotkov okuženih krivih 19 odstotkov ljudi, medtem ko 69 odstotkov okuženih ni okužilo nikogar. Hongkong je bil ena tistih držav, podobno kot Japonska, recimo, ki so se osredotočale na natančno raziskovanje oziroma preverjanje stikov okuženih za nazaj (in ne zgolj preprečevanje za naprej) ter na ta način prekinile verigo potencialnih novih žarišč. Sploh ker na podlagi različnih raziskav kaže, da se približno 40 odstotkov prenosov virusa zgodi, preden okuženi razvije kakšne simptome; da se simptomi pojavijo, pa v povprečju traja od šest do sedem dni. Zato so podatki o potencialni okuženosti zaradi stikov oziroma druženja s prenašalci virusov tako pomembni, pravi med drugimi Lauren Ancel Myers z univerze v Austinu v Teksasu, ki se s sodelavci ukvarja s projekcijami oziroma statističnimi modeli širjenja virusa.
Več v reviji Zarja Jana št. 43, 27.10.2020
