Nedavno je zakrožila objava mamice treh otrok, ki naj ne bi imela niti bančne kartice. Trije mladoletni otroci pa naj bi potrebovali oblačila, priboljške. Priložena je bila fotografija bornega, človeka nevrednega bivališča. Prostovoljka, ki je v imenu družine zbirala stvari, je v dobri veri poskusila pomagati, a je stvar pustila slab priokus. Prostovoljka je želela pomagati in naivno padla v mrežo laži.
Ko čez noč profil izgine. Vsakomur, ki je v nekaj minutah delil objavo, bi se moralo poroditi nešteto vprašanj. Zakaj toliko oblačil, če človek nima niti tople postelje? Kako lahko preživi brez TRR? Kam dobiva socialne transferje? Od česa torej preživi? Ali pri treh otrocih vsaj v šoli niso posumili, da gre za takšno stisko? Ne nazadnje so bili po navedbah starosti vsi otroci še šoloobvezni. Ampak ljudje so preprosto delili, delili ... in marsikdo ni niti pomislil, da je zgodba sumljiva. Predvsem je zbodlo dejstvo, da bi moral biti nujno obveščen CSD, saj so bili prikazani pogoji za življenje resnično neustrezni. A čim smo podali prijavo na CSD in izvedeli, da je naslov, kamor se pošiljajo stvari, pravzaprav društvo, je profil mamice izginil. Uradno samo oblačil ni več potrebovala.
Zelo podobna je le teden dni starejša zgodba domnevne mamice samohranilke, ki je zbirala sredstva za plačilo magnetne resonance glave za najmanjšo hčer, ki naj bi jo urgentno potrebovala zaradi »raka na glavi«. Kar je bilo kontradiktorno. Že cena MR je bila 2.500 evrov, kar je bistveno več, kot so realne cene (samoplačniški »magnet glave« je do 300 evrov). Poleg tega urgentne preiskave (sploh za otroke) niso plačljive. Denar je zbirala »v kuverti«, kar čez noč je nato profil izginil.
Spomnimo se tudi junijske zgodbe, ko je družina s šestimi otroki prosila za sadje in zelenjavo, češ da nima ničesar za pod zob. Vse je bilo kasneje prodano na tržnici, otroci pa so čudežno izpuhteli.
Vsakodnevno se tako dogajajo preprodaje oblačil (predvsem otroških) na Bolhi, na raznih forumih. Hja – od ene majice nekdo že ne bo obogatel. A dejstvo je, da je včasih iz tega lahko pravi biznis. Poleg tega navadno darujejo ljudje, ki se že tako ne kopajo v izobilju in se zavedajo stiske. Ljudi zgodbe o mamah samohranilkah zbudijo iz apatije. Vsak si želi pomagati. In prav je tako.
A nekaj previdnosti ni odveč.
1. Vsak je lahko detektiv na Googlu
Kadar na spletu naletimo na podobno zgodbo, jo najprej preberimo. To ne pomeni, da jo samo delimo, pri tem pa prezremo, da je datirana z letom 2018. Preberimo jo.
Od nikogar se ne pričakuje, da bo igral dežurnega detektiva. A vendarle nekaj klikov pred deljenjem objave pove veliko. Recimo že profil prosilca, ki je pogosto lažen. Ustvarjen nekaj dni pred objavo, z malo fotografij, brez prijateljev.
Navadno je »uradno« nato vmes posrednik, prostovoljec, ki ne spada k nobeni organizaciji. Nekateri padejo v te zgodbe iz čiste naivnosti in želje pomagati, ko jih popoln tujec na spletu zaprosi za pomoč pri deljenju zgodbe, češ, »mene je sram«. Če se na nas obrne takšna oseba, preverimo zgodbo. Ne nazadnje – za svoje objave odgovarjamo sami. Če pa je objava deljena preko posrednika prostovoljca, velja preveriti tudi njegov profil. V zadnjem mesecu smo zaznali vsaj štiri profile »prostovoljk posrednic«, ki so že po nekaj klikih pokazali, da gre za lažne profile. Eden celo uporablja sliko medijske osebe.
V primeru deljenja naslova prosilca dobri stari Google pove ogromno – pogosto so naslovi fiktivni ali pa so društva. Kadar je naslov pravna oseba (društvo itd.), se velja vprašati, zakaj potem slednji ne zbirajo omenjenih dobrin.
Veliko pove tudi, če naslov preverimo na »street view« Googlovega zemljevida, ki nam natančno pokaže okolico. Včasih nam je že pri tem jasno, da posnetek hiše, pred katero so parkirani visokocenovni avtomobili in se v ozadju vidi bazen, ne ustreza fotografiji razpadajoče barake, ki kroži po družbenih omrežjih. A vendarle naj bi šlo za isti naslov.
2. Kraj bivanja prosilca
Druga stvar je kraj bivanja prosilca. Če nekdo iz Primorske išče pomoč društev v Prekmurju, morajo zazvoniti vsi alarmi. Zakaj raje ne aktivira najbližjega društva? Morda zato, ker tam poznajo njegovo situacijo in lahko v nekaj korakih preverijo navedbe? Mamica, ki naj ne bi imela oblekic za otroka, teh zagotovo ne bo iskala na Štajerskem, če je iz Ljubljane. Še manj si bo lahko privoščila strošek prevoza in prevzema.
Veliko alarmov mora sprožiti tudi to, kje je objava deljena. Če ni v skupini za pomoč, ampak v skupinah ljubiteljev rož ali morda ekološkega ravnanja z odpadki, se mora prižgati opozorilna lučka. Za pomoč je že tako težko prositi, zato je težko verjeti, da bo prosilec tako velikopotezno nastopil v skupinah, ki temu niso namenjene.
3. Ali so res izčrpane vse sistemske (z)možnosti?
Moralna in etična odgovornost posameznika, predvsem pa društev, je, da o primeru novih socialnih stisk, ogroženosti prosilca in nemogočih življenjskih razmer obvestijo pristojni CSD. Ena e-pošta z opisom situacije je dovolj. Četudi ne verjamete v njihovo učinkovitost, znajo presenetiti. Predvsem pa se moramo zavedati, da so situacije, v katerim ima le CSD pooblastila in sistemske možnosti, zato jih lahko uredijo le oni. Poleg tega je skorajda neverjetno, da bi v naši državi nekdo izpadel iz sistema mesečnih paketov, bodisi pri Rdečem križu, Karitasu ali presežkih hrane Slovenske filantropije. Večji problem so resda topli obroki, a tega zagotovo ne rešujejo nabirke po družbenih omrežjih.
Pogosto se pozablja na izredno finančno pomoč. Namenjena je zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Uveljavi jo lahko vsakdo, če dohodek na osebo ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana, in so hkrati izpolnjeni drugi z zakonom določeni pogoji.
Pridobi jo lahko vsak v Republiki Sloveniji, če je:
· državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS,
· tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS in stalnim prebivališčem v RS,
· oseba, ki lahko uveljavlja denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, hkrati pa nima dovolj sredstev za preživetje, nima premoženja in prihrankov, ki bi omogočali preživetje, si ne more sama zagotoviti preživetja z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanjem, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili (npr. denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti) ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, in aktivno rešuje svojo socialno problematiko (npr. ste kot brezposelna oseba prijavljeni pri Zavodu RS za zaposlovanje).
Za starostnike je na voljo še varstveni dodatek, za otroke otroški dodatek itd. Vse to so možnosti, na katere je prosilca treba opozoriti in mu pomagati do njih, še preden zagori Facebook. Marsikdo do njih ne zna, res pa je, da marsikdo do njih ni upravičen ali pa jih je že porabil.
4. Neustrezno nakazilo denarja
V želji pomagati je ena izmed najpogostejših napak nakazilo na TRR. Da bi se ljudje izognili posrednikom, nato Štefki nakažejo nekaj evrov direktno na TRR, ob tem pa ne pomislijo, da bodo s tem pomembno vplivali na njene socialne transferje. Prav zaradi teh nekaj evrov lahko preseže cenzus. Pogosto se zato uporabi sistem »kuverta«. Ta je super za Štefko, a obenem se lahko za njim skrije tudi marsikateri goljuf. Denar je namreč nezabeležen. Pogoste afere društev so marsikje pustile slab priokus, a velja omeniti, da so večje organizacije v posameznih nabirkah bistveno varnejša izbira. Primer je npr. Krambergerjev sklad. Če boste za Pepija nakazali na Pepijevo referenco, ne more kar izpuhteti, ker je knjižen zanj. Izpis po referenci pokaže vse prilive. Poleg tega je prenakazilo preko humanitarne organizacije ovrednoteno kot donacija, ki ne vpliva na njegove socialne transferje. Pogosto je iz tega neposredno plačana kurjava, dolg za najemnino ...
5. Prošnja za invalidske pripomočke
Vsakodnevno se pojavljajo nabirke za nakup medicinsko-tehničnih pripomočkov, najpogosteje invalidskega vozička. Treba je poudariti, da je tega mogoče dobiti na naročilnico osebnega zdravnika in/ali specialista, če je za to indikacija. Pri nakupih rabljenih pa je pomembno preveriti, ali je voziček sploh last osebe. V veliki večini so namreč na izposojo. Trajnostna doba je tudi do deset let. To pomeni, da so tehnično izposojeni. Izjema so le prilagojeni vozički, za katere se navadno zbira doplačilo, a takrat so brez izjeme navedene diagnoze, zaradi katerih ga prosilec potrebuje. Tako pa se družbena omrežja šibijo od prošenj po vozičkih in drugem, ki nato zakrožijo po Bolhi ali čez mejo.
6. Navajanje naslova
Poleg direktnih nakazil je težava tudi izdajanje naslova. Ena objava lahko v samo nekaj urah doseže 1.500 ljudi. In med njimi niso vsi dobri. Pred nekaj meseci je tako krožil naslov osemdesetletne gospe, ki je iskala kurjavo. Kurjavo je dobila, a so kurjavo dobili tudi razni prevaranti. In kadar brez pomisleka delimo naslove, se vprašajmo, ali bi nam bilo vseeno, da se naš domači naslov pošilja po FB. Obenem pa se vprašajmo, zakaj je nekomu v interesu in ga ne skrbi, ker ima njegov naslov 1500 ljudi na spletu ... Mamica samohranilka si tega ne bi dovolila, preveč bi jo bilo strah za lastno varnost med neobvladljivo množico tujcev. Ki niso vsi dobromisleči.
7. Zbiranje zdravil
Previdno pri objavah, kjer nekdo zbira zdravila. Če ima osnovno zdravstveno zavarovanje, ne pa dopolnilnega, je res potrebno doplačilo. A realno ceno lahko vsak preveri v Centralni bazi zdravil, kjer so zadnje cene. Tako za doplačilo brez zavarovanja kot za doplačilo brez dopolnilnega zavarovanja. In če nekdo trdi, da stane njegovo zdravilo 500 evrov, v Centralni bazi pa je cena brez osnovnega zavarovanja pod desetimi evri, morajo zazvoniti alarmi. Obenem pa je vedno na mestu vprašanje, kako so lahko nekomu predpisali zdravilo, če nima zavarovanja ... Kakšen je potem dolg do zdravstvenega sistema?
Pošiljanje antidepresivov, pomirjeval, »pumpic … pa lahko tudi vas spravi v neugoden položaj, saj so to zdravila, ki so na črnem trgu veliko vredna. Vaše pošiljanje pa je na meji (ne)zakonitega. Poleg tega nikoli ne veste, čemu vse so zdravila izpostavljena – vročini, mrazu … – ko jih pošljete.
Če torej nekdo nima dostopa do zdravil, ga/jo napotite v prvo pro bono ambulanto. Po Sloveniji jih je veliko. Tam bo dobil zdravila, če bo zanje medicinska indikacija oziroma če bo nekje zavedeno, da jih je predpisal specialist.
Več v reviji Zarja Jana št. 43, 26.10.2020
