»A veste, da sem ga najbrž prebolela,« mi je smeje povedala znanka. Kaj pa, me je zanimalo. Covid, seveda, je odvrnila. No, luštno ravno ni bilo, vse jo je bolelo tako kot pri gripi, vročino je imela in kašljala je, nobenega vonja in okusa ni bilo, trajalo pa je približno en teden. Zgodilo se je marca. Kje pa je staknila virus, saj skoraj nikamor ne gre, sem vprašala. Najbrž v ambulanti, kjer je ždela dve uri, ali pa so ji ga prinesli študentje, ki razvažajo hrano. Sploh pa ni bila edina v vasi, ki je imela takšne simptome. Zdravnik je po telefonu vsem rekel, naj ostanejo doma, če pa se bo zapletlo, naj pokličejo. Nikomur se ni zapletlo in zdaj tudi nihče ne ve, ali so covid preboleli ali ne, ker niso bili testirani.
Pogovor bi bil seveda dokaj običajen, če ne bi imela gospa 95 let. Noge je sicer ne nesejo več dobro, ampak kakšnih posebnih sistemskih bolezni nima. Ima pa odtlej, ko je prebolela covid (morda pa je bila gripa, ki je za starejše tudi nevarna), povišan krvni tlak, ki ga je šele po nekaj mesecih za silo ukrotila. Se ne boji okužbe, saj k njej ne prihajajo le obiskovalci, ampak tudi tisti, ki ji nosijo kosilo in pomagajo pri običajnih opravilih, pa ne ve, ali so zdravi? Če kdo pride na obisk, ga posadi na nasprotno stran velike okrogle mize, tako kot mene. Drugim se umakne v varno razdaljo, pa je. In roke si umiva in za vsakim gostom razkuži kljuko. Brez stikov z ljudmi bi kar umrla, pravi. Psihično pa tudi fizično, saj mnogih opravil ne zmore več sama.
Morala sem napisati to zgodbo, ker imam že polna ušesa apokaliptičnih zgodb o pandemiji, ki spravljajo ljudi v paniko. Spet ne povedo, koliko so bili stari bolniki, ki so umrli s covidom (in ne zaradi njega), zato pa poudarjeno poročajo o redkih obolelih mladih, ki so imeli strašne težave ali so celo umrli. Na začetku tedna smo (tako kot spomladi) znova gledali posnetke banditov s kopnega, ki so se prišli martinčkat na Obalo, najbrž s sendvičem v žepu in kavo v termovki. Pa čeprav so bile takrat restavracije še odprte, ampak predvsem za domačine, ne pa za neke emigrante iz rdečih statističnih con, s tujo registracijo na avtomobilih. Ljubljansko, mariborsko ali celo murskosoboško.
Ne, nič ne podcenjujem virusa. In tudi tega ne morem reči, da ne poznam nikogar, ki bi ga staknil, kot trdijo nekateri skeptiki. Pravkar se z virusom daje moja mlada in sicer zdrava kolegica, ki potrpežljivo razlaga, da ji ni za zdaj nič hudega, prehlajena je, pa vonja in okusa nima. Virus je najbrž staknila na službeni poti. Ampak to seveda ni razlog, da se zdaj vsi poskrijemo, zaklenemo in ne spustimo nikogar blizu ali celo nehamo delati. Epidemiološka služba je ugotovila, da s sodelavci ni bila v stikih več dni, ker je delala od doma, in torej ni razloga za preplah.
Več v reviji Zarja Jana št. 43, 27.10.2020
