Pravzaprav je ni, razen v spolu: zdravstvenik (skrivnosten naziv, ki me bega že leta) je moška različica medicinske sestre. »Zdaj se sicer pojavljajo ideje, da bi medicinsko sestro preimenovali v zdravstvenico, ampak mislim, da je izraz medicinska sestra pri nas preveč zakoreninjen, sestra bo vedno sestra,« pravi Žiga Metelko, predsednik sekcije študentov zdravstvene in babiške nege, ki deluje pod Zbornico zdravstvene in babiške nege. Žiga je študent 2. letnika magistrskega študija zdravstvene nege, njegova kolegica Valentina Syla pa študentka 1. letnika magistrskega programa. Dodiplomski študij traja tri leta, in ker je to reguliran poklic, je študij po vsej Evropi enak. Najmanj 4900 ur morajo opraviti študenti, od tega 2500 ur prakse na kliničnem oddelku, z bolniki pa začnejo delati že v prvem letniku, najprej v domovih za starejše, v višjih letnikih pa v kliničnih ustanovah pod mentorstvom medicinske sestre.
Dan študenta zdravstvene nege je dolg in naporen: od sedmih do pol dveh so na praksi, od dveh pa tja do osmih pa na obveznih predavanjih in seminarjih. »Ampak se da! Vse se da narediti in tudi zabavati se je mogoče vmes,« pravi Žiga. »Midva sva odličen primer, kako se da poleg študija zdravstvene nege početi še ogromno stvari, od obštudijskih dejavnosti do študentskega dela v zdravstveni negi, do potovanj ... Jaz delam že od 2. letnika študija. Prosti čas si lahko zapolniš s koristnimi stvarmi, tako da ni samo študij, lahko se tudi malo razbremeniš,« mu pritrjuje Valentina. »Midva z Žigo in drugi študenti, ki so šli v klinična okolja, kljub vsemu mislimo, da se lahko z majhnimi spremembami naredijo zelo lepe dolgoročne stvari in ima zdravstvena nega v Sloveniji lepo prihodnost, ker še vedno obstajajo mladi, ki se šolajo za ta poklic. Letniki na fakultetah so še vedno polni, kar pomeni, da je kadra dovolj, samo treba je delati na njem.«
Ali razmišljata, da bi šla službovat v tujino? »Ne!« vzklikneta oba hkrati.
Za nasmeh. Ta generacija študentov je bila ob prvem naskoku korone tako rekoč na glavo vržena v vodo, mnogi so šli kot prostovoljci pomagat tja, kjer so jih potrebovali, na Infekcijsko kliniko, v domove starostnikov, na vstopne točke za covid ... »Že v prvem valu, ko je bila največja kriza, smo prostovoljno pomagali v domovih za starejše, v domu Šmarje pri Jelšah in domu v Ljutomeru, tako rekoč v epicentrih. Povezali smo se tudi s študenti medicine, in to je bilo po mojem prvo tako povezovanje. Med študijem se sicer nikoli ne srečamo. Bilo nas je 55 študentov zdravstvene nege in medicine, od začetka aprila pa vse do julija smo bili vpeti v delo.
Od sedmih zjutraj do osmih zvečer, trinajst ur smo bili na nogah. Zjutraj smo se oblekli, pet ur smo bili oblečeni, potem smo se slekli in šli na stranišče, na malico, pa se potem spet za pet ur oblekli. Maske, vizirji, očala. Najhuje je bilo pri tuširanju starostnikov, ker je bilo v kopalnici zares hudo vroče. Enkrat sem po desetih minutah rekel kolegu, da moram ven in se sleči, ker nisem več zdržal. Očala so se mi čisto zarosila, moral bi gospodu postriči nohte, pa nisem videl prstov in je bilo že nevarno za pacienta. Naporno je, premočen si ... ampak zdržiš. Sčasoma se navadiš. Saj se moraš. Najbolj smo se smejali, ker se zaradi mask nismo slišali in smo se drli po hodnikih,« poroča Žiga.
Ekipe desetih študentov so bile na posameznih krajih po dvajset, trideset dni, domov pa vmes niso hoteli. Plačila za to niso dobili, saj so šli kot prostovoljci, vendar je bila izkušnja zelo dragocena, pravi: »Epidemija covida je zares pokazala pomen zdravstvene nege. Mogoče je malo žalostno, da se šele v drugem letniku magisterija zavedam, ZARES zavedam, kaj pomeni zdravstvena nega. Ko smo bili v domovih za starejše – ja, saj je bilo tudi lajšanje bolezni, simptomov z zdravili, ampak glavno je bilo to, koliko človeku pomeni, da zjutraj nekdo pride, ti reče dobro jutro, te umije s toplo tekočo vodo, te stušira, ti zamenja plenico ... Po enem mesecu so bili ti starostniki spet umiti, en mesec namreč ni bilo tuširanja zaradi karantene, po 24 ur so ležali v lastnih iztrebkih ... Koliko pomeni to, da mu pomagaš! En sam nasmeh je včasih boljši kot zdravilo.«
Več v reviji Zarja Jana št. 43, 27.10.2020
