Robert Korošec: Ta vloga je bila neprecenljiva
Ko smo ga pobarali za fotografiranje, se je nasmehnil, da je povsem drugačen, kot smo ga vajeni z malih zaslonov. Med projekti namreč ohranja sproščen videz, kar vključuje brado in daljše lase. »Vedno si rečem, da me bodo pri naslednjem projektu že obrili in ostrigli,« se je namuznil igralec svobodnjak, ki mu je pred kratkim zaradi poostrenih ukrepov v vodo padla še zadnja možnost igranja v igri Salome v ljubljanski Drami. »Na odru nisem stal že sedem mesecev, pa se bojim, da še kakšno leto ne bom, čeprav si želim, da bi se vsaj do decembra že kaj spremenilo … Razmere na svobodi niso nič kaj optimistične,« je poudaril.
K sreči je njegova partnerka, prav tako igralka, Nina Rakovec zaposlena. »Tako da imamo vsaj eno redno plačo pri hiši. Jaz pa delam bolj na projektih. Zaenkrat sem miren, se še ne predajam slabim občutkom glede prihodnosti, me pa kdaj pa kdaj malo zaskrbi, kaj bo, glede na to, da sem na svobodi.« V tem kriznem času je že večkrat razmišljal, kaj bi lahko še delal. »Ampak si, iskreno, sploh ne predstavljam, da bi počel karkoli drugega. V gledališču in pri igri preprosto čutim veliko srečo, da lahko oblikuješ like ter razveseljuješ in čustveno napolniš gledalce in jim tudi nekaj ponudiš v premislek. Kar gledališče in film definitivno počneta. Ta poklic ponuja veliko priložnosti za srečanje sebe, pa tudi za razmišljanje o odnosu, partnerju, življenju.«
Kako ste zašli med igralce?
Lahko bi rekel, da čisto slučajno. V osnovni šoli sem bil načeloma zelo tih, zato si takrat verjetno ni nihče predstavljal, da bi bil lahko igralec. Pred valeto pa sem kar spontano predlagal, da bi napisal scenarij zanjo in jo tudi sam vodil. Mamo je skoraj kap, ko me je videla v tej vlogi. Po tem dogodku so mi na Prvi gimnaziji v Mariboru predlagali, da se vpišem v njihovo gledališko šolo Prvi oder, iz katere je prišlo že veliko znanih slovenskih igralcev. Čisto iz radovednosti sem se vpisal, to je bil moj prvi stik z gledališčem in tam se je razvila velika ljubezen do tega poklica, ki še vedno traja. (smeh)
Je bila vloga Kristjana Bevka ena prvih glavnih vlog v serijah pri nas?
Čeprav sem igral že v seriji Ena žlahtna štorija, so Najini mostovi prva serija, kjer je moja vloga glavna že od začetka. Kristijanov lik je imel ogromno prizorov, posnel sem jih več kot tisoč, kar je enormno veliko. To je bil zelo kompleksen lik in se je bilo poleg tega treba še ogromno naučiti. Ker je zdravnik, sem skušal vse pristno odigrati, zato mi je z nasveti pri zdravniških intervencijah pomagal prijatelj zdravnik. Potem pa so bili tu še dramski čustveni zapleti, ki so kar naporni. Predvsem ti flashbacki ob mamini smrti, ki jih je bilo čustveno zelo težko odigrati.
Več v reviji Zarja Jana, 27.10.2020
Maša Grošelj: Rada bi kmalu spet stala pred napolnjeno dvorano
Tudi Mašo bi, takole na hitro, na ulici verjetno zgrešili. Sploh če bi iskali dolgolaso temnolasko. Takoj po koncu snemanja serije v prvi polovici julija si je mlada igralka omislila krajši paž. Pomemben del njenega življenja se je končal in potrebovala je spremembo, je dejala.
V nasprotju z Robertom je Maša takoj po odpravi ukrepov junija začela delati v celjskem gledališču, kjer je prejšnji četrtek zadnjič stala na odru. »Saj je bilo kar žalostno, ko gledaš 60 ljudi v dvorani, pa še ti so vsi z maskami, ampak smo imeli občutek, da vsaj lahko delamo. Zdaj pa še tega ne bo več in nihče ne ve, kaj bo,« je svoje dvome naglas povedala mlada igralka, ki je nekoč mislila, da bo novinarka.
Kako ste se navdušili za igralski poklic?
Ko sem bila majhna, sem si želela biti novinarka, potem pa me je že zelo kmalu začelo zanimati igranje. V gimnaziji sem v gledališki skupini sodelovala pri dveh predstavah, in čeprav nisem stoodstotno verjela v svoj talent, je bil igralski poklic zame edina možnost. Tako sem šla takoj po končani gimnaziji na sprejemne izpite za AGRFT in bila sprejeta.
Kako se vam je spremenilo življenje, ko ste začeli snemati Najine mostove?
Ta priložnost je bila zame nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Ogromno sem se naučila in v tem smislu se mi je življenje res spremenilo. Bilo pa je to zelo naporno obdobje, ker sem imela zraven še druge projekte. Vstajala sem ob 4.40 in se vračala domov ob enajstih zvečer, razpeta med Celjem in Ljubljano. Glede na vse skupaj sta moja fanta to obdobje kar dobro zdržala. In zdaj, ko je od snemanja minilo že nekaj časa in se je vse umirilo, vidim samo še dobre plati tistega obdobja.
Se je bilo iz šestindvajsetletnega dekleta težko preleviti v deset let starejšo žensko?
Velik del so naredili punce iz maske in kostumi, ki so me naredili malo bolj resno. Precej sem delala na zrelosti in mirnosti, ki jo izžareva Monika. Čeprav je ona mama dveh najstnikov, jaz pa majhnega otročka, sem lahko dosti črpala iz svojih izkušenj.
Več v reviji Zarja Jana, 27.10.2020
