O pomenu razkuževanja rok se je sicer govorilo tudi pred pandemijo covida-19, podobno opazen porast porabe razkužil kot zdaj so zabeležili leta 2009 po izbruhu prašičje gripe in odtlej so razkužila pravzaprav tudi kar dober posel. S covidom-19 se je ta seveda še dodatno razbohotil, zaradi velikega povpraševanja je na trgu, tudi pri nas, kot je ugotavljala Zveza potrošnikov, veliko neustreznih ali celo škodljivih izdelkov, zato je branje deklaracij na embalaži nujno.
Sicer pa je zgodovina razkužil oziroma njihove uporabe povezana s kar nekaj ugibanji, pravzaprav se o tem, kdo in kdaj jih je naredil prvi in jih tudi patentiral, raziskovalci nekako ne morejo zediniti. Se pa večina strinja, da to – pa četudi je ta zgodba prava urbana legenda in jo kot dejstvo navajajo tudi najuglednejši mediji – ni bila študentka medicine Lupe Hernandez iz Bakersfielda v Kaliforniji, ki naj bi prvo razkužilo z alkoholom patentirala leta 1966.
Pomemben vpliv na človekov mikrobiom. Prav alkohol naj bi bil namreč tista sestavina, ki je sposobna pokončati virus na naši koži. Oziroma tudi mnoge druge mikroorganizme. Pri čemer žal ne loči slabih od dobrih in pokonča tudi slednje. In prav to je tisto, pred čemer nas ob prepogosti uporabi razkužil svari stroka.
Vsak človek ima namreč v sebi (na koži, v sluznicah, v črevesju …) mikrobiom, to je kompleksen sistem trilijonov bakterij, virusov, gliv in drugih mikroorganizmov, ki uravnavajo vse procese v našem telesu. Odgovorni so za naše zdravje, počutje, videz, razmišljanje, vedenje, sporazumevanje ... To, kako pomemben je ta sistem, ki je pri vsakem človeku unikaten, tako kot so unikatni, denimo, naši prstni odtisi, vse bolj ugotavljajo tudi zdravniki. Nekateri raznoliko črevesno floro označujejo celo za »dodatni organ« in so prepričani, da je pri ohranjanju zdravja oziroma pri zdravljenju treba nujno upoštevati tudi simbiotski odnos med človekom in njegovimi mikrobi. Prav ta odnos naj bi, tudi usodno, porušili različni dejavniki, in razkužila, ki si jih sploh zadnje mesece tako redno nanašamo na kožo rok in s tem v telo, naj bi nam oziroma našemu mikrobiomu povzročala (pre)veliko škodo.
Pretirana higiena tudi ni dobra. V preteklosti, sploh ne tako oddaljeni, so bili razkužila in sestavine v njih zaradi svojega vpliva na človekovo zdravje pravzaprav že večkrat pod drobnogledom organizacij za varstvo potrošnikov in tudi drugih institucij, ki preverjajo ter prepovedujejo ali dovoljujejo uporabo različnih kemikalij. Ni še dolgo, ko je zavladal pravi preplah zaradi antibakterijske kemikalije triklosan, pogoste tako v razkužilih in antibakterijskih milih kot v zobnih pastah in mnogih drugih izdelkih za osebno higieno, za katero pa se je izkazalo, da ima lahko številne, zelo resne posledice za človekov endokrini sistem. In podobnih sestavin, katerih učinek se odraža v poslabšanju našega zdravja, je še veliko, žal tudi še neodkritih ali nepreverjenih in zato dovoljenih.
Intenzivna uporaba razkužil je tudi v nasprotju z zadnja leta vse bolj razširjeno »teorijo higiene«, ki pravi, da čedalje večja uporaba različnih razkužil, antibakterijskih sredstev, pa tudi antibiotikov, protivirusnih zdravil in podobno v razvitem svetu pri ljudeh zaradi porušenega notranjega sistema slabi odpornost organizma ter je med glavnimi krivci za porast, denimo, alergij, pa tudi za več epidemij različnih vrst raka, avtoimunskih bolezni, diabetesa, psihičnih obolenj …
Več v reviji Zarja Jana št. 39, 29. 9. 2020
