Kako je videti delovni dan v epidemiološkem »štabu«? Koliko ljudi dela in kliče okužene oziroma njihove stike ter jim svetuje, poizveduje?
V pripravljenosti smo 24 ur na dan, moj dan pa se začne tako, kot se dober dan mora: pogledam ženo Liso in dveletno hčerko Joy. Potem popijem espresso, sledi daljša kava za na pot (vsak dan se v Ljubljano pripelje iz Milj v Tržaškem zalivu, op. a.), preverim aplikacijo, ali sem še zeleno obarvan. Trenutno mi javlja en stik z eno okuženo osebo, ampak je moje tveganje še vedno nizko, saj to pomeni, da sem bil v takšnem stiku, ki bi ga tudi epidemiologi ocenili z nizkim tveganjem – na večji razdalji in premalo časa. Ampak sem kljub temu bolj pazljiv in v tem je poanta aplikacije. Če bi bil stik intenzivnejši in torej visoko tvegan, bi mi aplikacija to javila z rdečo barvo. Moja nova jutranja navada je poleg elektronske pošte tako postala tudi aplikacija, pri kateri sem intenzivno sodeloval in mi je žal, da je dobila negativen prizvok.
Med vožnjo, ki traja eno uro in pol, že komuniciram s sodelavci, s koordinatorji klicnega centra, kjer so se naše zmogljivosti drastično povečale. Na začetku je lahko epidemiološka služba obravnavala 20 pozitivnih primerov na dan, zdaj jih obravnavamo 200. V klicnem centru v Ljubljani dela 14, v celjskem pa šest študentov medicine, na terenu v devetih območnih enotah NIJZ imamo epidemiologe, medicinske sestre, administratorje in sanitarne inženirje. Vsi pomagajo pri koordinaciji. Te zmogljivosti še vedno širimo.
Teh 200 na dan je torej vaš plato?
Tako je. Ampak so še možnosti za optimizacijo – ali s širjenjem kadra ali z izboljšavo informacijsko-tehnološkega sistema. Na tem tudi delamo.
Vaši študenti torej kličejo vsakega okuženega in vse tiste, s katerimi se je družil?
Mi se pogovarjamo z okuženimi in z vsemi njihovimi stiki. Preverimo, kakšni stiki so to bili, ne pošljemo v karanteno kar vseh, ki jih je okuženi navedel. Ne, najprej se pogovorimo z njimi, preverjamo situacijo. In vse temelji na zaupanju – ljudem, s katerimi se pogovarjamo, zaupamo. Če oseba pove, da z okuženim ni imela stika, ampak sta se, na primer, samo pozdravila ali govorila na primerni razdalji, ne gre za rizičen stik. Neposreden fizični stik, ne glede na trajanje, je osnovni kriterij, saj mi ne vemo, kaj je posameznik po stiku naredil s svojimi rokami – se je popraskal po čelu, si pomencal oči … Tako epidemiolog oceni stik in predlaga karanteno ministrstvu za zdravje.
Moja želja je, da osebi tako omogočimo, da lahko ostane doma. Želim, da ljudje razumejo, da se ne bo zgodilo nič hudega – epidemiologi s karanteno omogočimo, da je posameznik upravičen do papirja, na podlagi katerega bo prejel nadomestilo za izpadli dohodek, epidemiologi pa ljudem zaupamo, da bodo ostali doma.
Karantene ne bodo izginile po dveh mesecih, ampak bodo postale stalnica – verjetno vse tja do božiča 2021. Testiranje in iskanje stikov je naša najvišja prioriteta, saj nam drugega (razen izjemno grobih ukrepov) niti ne preostane. In seveda osnovne navade, ki jih mora vsak ponotranjiti.
Ali obstaja možnost, da se pri nas uvede prijaznejši postopek testiranja, kot je na primer tisti z grgranjem fiziološke raztopine?
To je pa v domeni mikrobiologov na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano. Zagotovilo pa je, da ko bodo študije pokazale, da so taki testi zanesljivi, bodo ti prišli tudi v veljavo. Želimo najti načine, da je testiranje čim bližje ljudem, saj bi radi skrajšali čas od trenutka, ko razvijete simptome, do testiranja oziroma do trenutka, ko ste umaknjeni in virusa ne širite naprej. Vsi kosi te sestavljanke so namenjeni temu in so med sabo povezani. Niso pa vsi povsem enakopravni – eden drži vse pokonci: to je naša odgovornost drug do drugega. Ni ukrepa ali odloka, ki lahko poseže v vašo zasebnost, razen zaprtja države, in vas prisili, da se obnašate na določen način, če vi tega ne želite. Midva v tem trenutku drživa razdaljo, ampak kdo bi nama pa kaj mogel, če tega ne bi upoštevala?
In prav to se je zgodilo na Švedskem, v veliki meri tudi v Italiji – da imamo občutek, da ščitimo drug drugega, ne da bi nas v to prisilili. Ker v resnici vas ne morejo. Lahko zapremo državo, preprečimo prenos virusa, to deluje odlično, ampak posledice bodo strašljive – vsepovprek. Zdaj, ko bolje poznamo virus kot na začetku, hočemo ravnati drugače. Zato je bolje poudarjati odgovornost posameznika drug do drugega, kot se ukvarjati z nadzorom in kaznovanjem.
Ampak mi smo prav na tej točki – nadzor in kaznovanje. Že na začetku smo skrenili s poti …
Na začetku nismo skrenili, saj so bile razmere nepoznane in smo ravnali vsi enako. Zdaj, ko je minilo nekaj mesecev, pa nam res manjka prava komunikacija – ne zgolj o tem, kaj bomo ljudem še naložili …
Nenehno poslušamo strašenje. Tudi novinarji v dnevnoinfomativnem programu sprašujejo vsak dan samo o tem, kakšni bodo novi (in strožji) ukrepi. Kot da bi z buciko drezali v odločevalce, češ, dajte nam strožje ukrepe!
Strinjam se z vami, da moramo drugače. To je naša zadnja priložnost. Veste, kakšna totalna razlika se bo zgodila, če bomo stopili skupaj kot družba in razumeli, zakaj to počnemo?! Moramo spremeniti način komunikacije, ne samo mi kot stroka, ampak vsi udeleženci – tudi mediji. Ne moreš spremeniti posameznikovega obnašanja, če on tega ne želi – razen z zaprtjem države, ki bo povzročilo zgolj nasršenost in upor. Kaj bomo dosegli z zaprtjem države, ko pa bodo državljani prepričani, da je vse to brez zveze in da nas oblastniki samo silijo v nekaj, kar nima smisla? Državo lahko zapremo, ampak kdaj jo bomo spet odprli in s kakšnim pristopom bomo po odprtju nadaljevali? Pri ljudeh se bo zbudil vzgib, da bi počeli čim več »neumnih« stvari do ponovnega zaprtja. Potem zaradi takega obnašanja sledi že tretje zaprtje države (t. i. lockdown), ker bi ga morali uvesti zaradi krhkosti zdravstvenega sistema. Torej komaj se odpremo, gremo z isto filozofijo naprej.
Več v Zarji Jani, št. 40, 6. 10. 2020
