Ne bi smeli pristati na to, da se ruši temeljna medicinska doktrina, nam je povedal eden izmed zdravnikov. »Da zdravniki 'zdravijo' po telefonu, ni medicina!« 

Tako kot nas ne morejo zapirati za 14 dni na podlagi odločbe, ki jo je ravno pretekli teden upravno sodišče označilo za vsebinsko prazno in zato pravno sporno. Zato ni čudno, da v teh časih strahu in nejasnosti na ustavnega pravnika in pravnega filozofa Andraža Terška dobesedno dežujejo pozivi in prošnje staršev za nasvet, kako naj se zaščitijo pred uradnimi zaznamki, seznami otrok brez mask v šolah, pred podpisovanjem soglasij o odgovornosti in podobnim. Teršek se sprašuje, kam vse to vodi. »V norost, segregacijo, v penalizacijo otroštva, starševstva in šolstva? Odgovori, ki zadevajo ukrepe in vzporedna vprašanja ter se ponujajo javnosti, niso jasni in konkretni. Razlage so nerazumne, površne, neoprijemljive in nelogične, preveč je neživljenjskih zahtev.« 
Po njegovem je preprosto preveč nesmislov in nelogičnosti, kot tudi etiketiranja, obsojanja, jezikovne surovosti in pretepaštva, podtikanj, zavajanj, manipulacij, izmikanj, laži, ostrih napadov, zlivanja gnojnice na vsakogar, ki sprašuje, ne zaupa brezpogojno in kategorično, išče, dvomi, prevprašuje in glasno misli. »Pravne rešitve in ureditve morajo biti razumne, inteligentne, življenjske, pravno jasne in neoporečne, ustavno sprejemljive, podprte z neomajnimi in prepričljivo dokazanimi dejstvi, v sozvočju z mednarodnim pravom, legitimirane s soglasjem medicinske stroke in znanosti, ki mora dnevno komunicirati z javnostjo z dostojnim odnosom do ljudi, brez groženj, strašenja, pritiskov in vnaprejšnjega obtoževanja, z upoštevanjem psiholoških učinkov ravnanj, stanja in dogajanja na ljudi, s celostnim obravnavanjem človeka in njegovega organizma, brez diskriminacije, brez stigmatizacije, brez socialne izolacije, brez penalizacije.« Nikakor ne smemo dovoliti, da postanemo policijska država, in ne smemo dovoliti jezikovnega, psihičnega, fizičnega nasilja.

 
Zdravnik Matjaž Figelj

Bomo davek epidemije plačevali eno leto ali dvajset let?

Matjaž Figelj je specialist interne medicine, magister paliativne medicine iz splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica ter novi Dnevnikov kolumnist, ki je prav v njegovi sobotni izdaji zapisal: »Kdo torej koga ščiti? Aktivna populacija ranljivi skupini ali ranljivi skupini aktivno populacijo? Priznajmo si, z obilico egoizma, pretkanosti, neznanja in strahu, da bomo umrli, smo žrtvovali otroke in starostnike, jih z ukrepi prizadeli in vzeli za naše talce. In to ob vedenju, da je tveganje za smrt zaradi covida za aktivno populacijo zelo majhno in da zdravi, brez kronične bolezni, umrejo zelo redko.«

Zakaj ste se odločili oglasiti in povedati svoje mnenje, ki ni enako uradnim stališčem glede spopadanja z epidemijo? 
Ker to čutim kot moralno dolžnost – da svoje znanje predam naprej, družbi. Za dobrobit reševanja težav, s katerimi se srečujemo. Doslej mi nihče ni oporekal ali javno izražanje mnenja prepovedal. Za to tudi ne vidim razloga, saj smo pluralna družba, in prepričan sem, da samo pluralnost mnenj vodi k dobrim odločitvam. 

Zakaj se po vašem mnenju ne oglasi več vaših kolegov?
Lahko rečem zgolj to, da so pritiski, ki jih doživljamo zdravstveni delavci, šolniki, športni delavci ipd., precej veliki in se morda zaradi tega ne želijo izpostavljati. Z odredbami, priporočili, ki so pogosto nejasna in nestrokovna, so odločevalci končne izvajalce (bodisi so to zdravniki, trenerji, učitelji ...) pritisnili med tnalo in nakovalo. Kakorkoli se odločimo, storimo narobe. 

Je po vašem mnenju čas za umirjanje in kritičnost do sprejetih ukrepov? 
Je čas za širšo debato in dopustitev različnih mnenj. Predvsem pa epidemija covid ni strokovni, ampak moralno-etični problem. Naj poudarim, da virusa ne zanikam, s stroko smo ugotovili, da je virus med nami, da ga ne moremo odpraviti iz populacije in da moramo z njim živeti. Kako bomo z njim živeli, pa se moramo kot družba še odločiti. Odločamo se med dvema možnostma: na eni strani imamo zelo restriktivne ukrepe – kar ne pomeni manj žrtev oziroma umrlih, temveč zgolj njihovo prerazporeditev na daljše časovno obdobje. Če bomo zelo zaostrili ukrepe, bomo šteli mrtve v daljšem obdobju, znotraj katerega pa bomo kot družba zelo nekakovostno živeli. Druga možnost pa so manj strogi ukrepi, zaradi katerih »dovolimo« več žrtev na začetku, a nam bodo omogočali boljše življenje. Ti dve opciji imamo kot družba pred sabo. V resnici niti ne gre za dve možnosti, saj če bomo izbrali zelo stroge ukrepe, nas bodo ti vodili v socialno katastrofo. Tega si ne moremo privoščiti! Preostane nam le, da se odločimo za kolikor se le da normalno življenje z virusom ter se ob tem zavedamo, da bodo nekateri ljudje umrli. Druge smiselne izbire kot družba nimamo. 
Odločevalci pa se morajo z različnimi družbenimi skupinami pogovoriti in vsaka naj pove, kakšni ukrepi so zanje še sprejemljivi. Prepričan sem, da bomo na tak način ostali pri vseh najosnovnejših ukrepih, ki smo jih poprej svetovali že pri vseh drugih epidemijah. To je umivanje rok, izogibanje trgovskim centrom po nepotrebnem in prezračevanje prostorov. Te tri ukrepe smo zmeraj svetovali, ker so koristni in življenjski.
Tako bomo lahko živeli normalno naprej. Če se ozrete naokoli, se je o tem družba že odločila: mladi se radi zabavajo, zato so šli v nočne klube, 3000 vernikov se je odločilo, da bodo tvegali, in so odšli na Brezje, ljudje hodimo v službo in nikjer se ne dviga prah, češ zakaj hodimo v službo, ko pa je vendar epidemija. Družba je že sama spoznala, da grožnja te epidemije ni tako velika in da nam preostane le to, da živimo normalno. 

Več v Zarji Jani, št. 37, 15. 9. 2020