Že pred štirimi leti je ustavno sodišče neke male, menda nepomembne države razveljavilo dovoljenje za čiščenje zemeljskega plina in nafte s frackingom na petišovskem polju, kjer naj bi bilo za 11 milijard kubičnih metrov zalog zemeljskega plina. Okoljevarstveniki so dokazali, da je fracking za okolje škodljiv, in tako povzročili glavobol ameriško-angleškemu kapitalu pod streho britanskega podjetja Ascent Resources.
Kaj se zgodi, ko torej ta majhna država stopi na pot investiciji, ki je že na začetku vredna 50 milijonov evrov? Dnevnikova novinarka je pred štirimi leti zapisala, naj si predstavljamo hipotetični scenarij, ko bi jezni šefi londonskega podjetja tožili Slovenijo za vso investicijo z obrestmi vred. O sporu pa ne bi odločalo niti državno niti evropsko sodišče, ampak izbrani sodniki na posebnem arbitražnem sodišču za reševanje sporov med državami in korporacijami.
Pa pustimo to obrobno škandaloznost o pravici multinacionalk do nekih svojih posebnih sodišč, tragedija je, da se ta pred štirimi leti hipotetično zastavljena situacija dogaja ravno sedaj. Zato, ker britansko podjetje naši državi očita nerazumno dolge postopke odločanja (ARSO je zahteval oceno vpliva na okolje), izpodbija pa tudi odločitev, da je presoja o vplivih na okolje sploh potrebna, saj naj bi britanskim vlagateljem svoje pritrdilno mnenje že poprej podali slovenski oblastniki, vključujoč ministrstvo za zdravje, ministrstvo za infrastrukturo, zavod za varovanje narave in gozdarski inštitut.
Podjetje ima v rokah velikega aduta, saj ga ščiti Pogodba o energetski listini, ki daje multinacionalkam pravico, da tožijo države zaradi zakonodaje, ki škodi njihovim ekonomskim interesom. Pri tem ponekod ne gre samo za milijonske, temveč milijardne zneske.
Kako lahko dovoliš nekemu podjetju tako ogromno investicijo, ne da bi prej z vseh vidikov presodil vplive na okolje? Tudi z nevladnimi organizacijami. Vendar ARSO v njih seveda ne vidi zaveznika, temveč nasprotnika, saj je agencija doslej zastopala stališče, da nevladne organizacije v predhodnih postopkih o presoji vplivov na okolje kot stranski udeleženec ne morejo sodelovati. Lahko pa se pritožijo potem, kar pa ne pomeni, da pritožba zaustavi investitorjeva za okolje potencialno nevarna dejanja. Investitor še vedno lahko gradi, recimo asfaltno bazo v bližini krajevne skupnosti ene večjih slovenskih občin, kjer je največje skladišče utekočinjenega naftnega plina. Kraj, kjer bi nastajala asfaltna baza, pa je celo na poplavnem območju. Napoved za okoljsko katastrofo.
K sreči imamo zasavske ekološke bojevnike, že petnajsto leto združene v Eko krogu, ki so na upravnem sodišču uspeli izkazati, da imajo nevladne organizacije s statusom pravni (javni) interes za udeležbo že v predhodnem postopku. Pri tem pa jim ni treba izkazovati osebne pravne koristi, če dokažejo, da bi poseg lahko pomembno vplival na okolje. Tako se prihranijo stroški investitorju, prihrani se davkoplačevalski denar in prihrani se garanje nevladnikov, ki se v prostem času in dolgih nočnih urah prebijajo skozi kupe dokumentov zato, da ščitijo okolje in zdravje sodržavljanov.
Kdo pa nas bo ščitil pred mega korporacijami z najboljšimi odvetniki? Kako se lahko sploh sprejeme neka mednarodno zavezujoča pogodba, katere namen je sicer razumljiv – obraniti energetska podjetja pred političnimi nihanji v državi –, a nevaren? Ščiti zgolj ekonomske interese že tako velikih in bogatih, mali človek, ki se mu zaradi spornih posegov v okolje slabša kakovost bivanja in je celo ogrožen, pa je gol in bos. Stara zgodba, ki je ne bo nikoli konec: komu mar za okolje ter zdravje revnih in nepomembnih, ko pa se najlažje diha v kupu denarja.
Zarja Jana, št. 37, 15. 9. 2020
