Prvi razlog je seveda to, da v Luki Koper amonijevega nitrata sploh ne skladiščijo, skladiščijo pa druge nevarne snovi – na primer naftne derivate ali rastlinska olja. Kadar gredo skozi pristanišča radioaktivni tovori ali eksploziv, jih tam ne skladiščijo, takoj jih pošljejo naprej. In nič, popolnoma nič ne pride v pristanišče, če ladja in njen tovor nimata vseh potrebnih dovoljenj. »Najprej varnost, šele potem je posel,« pravi Marko Grabljevec s področja pristaniške varnosti. »Pri nas biznis nima prednosti pred varnostjo.«

Ni primerjave. V Bejrutu je šlo narobe več stvari, pravi. »Prvič, nepravilno skladiščenje, drugič, opuščeni so bili vsi varnostni ukrepi varovanja, poleg tega so bile v neposredni bližini skladišča še druge nevarne eksplozivne snovi. In tretja stvar je bila izvajanje vročih del v neposredni bližini. Najprej so se vnele petarde oziroma pirotehnika, ta je potem preskočila na območje, kjer so skladiščili amonijev nitrat. Pri nas opuščanja varnostnih ukrepov pod nobenim pogojem ne dopuščamo. Nikakor ne moremo primerjati bejrutskega pristanišča z našim.«

»Vsi sistemi, ki so bili v Bejrutu opuščeni, tukaj živijo. Imamo obhode varnostne službe, obhode gasilcev po vseh skladiščih, kjer so skladiščeni nevarni tovori, imamo javljalnike požarne nevarnosti. Celotno območje pristanišča je pod videonadzorom. Ljudje so usposobljeni za delo v takih skladiščih, zato bi se težko zgodila taka verižna reakcija, kot se je v Bejrutu,« dodaja vodja varovanja zdravja in ekologije Boštjan Pavlič. Imajo razpršeno skladiščenje, da bi preprečili verižne reakcije: »Imamo rezervoarje z gorivom in drugimi kemikalijami, ti so znotraj pristanišča še dodatno ograjeni in varovani, pa del, kjer hranimo amonijak za naše hladilnice, pa kontejnerje, v katerih je marsikaj, vendar imamo sheme, po katerih so tovori ločeni med seboj, tako da ni ves nevarni tovor na eni lokaciji. Ves čas izvajamo požarne straže pri vsakem pretovarjanju tega tovora, pri vročih delih mora biti vedno prisoten gasilec. Pred začetkom dela preveri, kaj in kako se bo delalo, in odredi ukrepe. Če tega ni, se dovoljenje ne izda in se dela ne izvajajo.«

Nesreče se dogajajo, priznavajo, ampak »človeški faktor zminimaliziramo skoraj na ničlo. Tehnika ne zataji, imamo večstopenjsko preverjanje. Če se prižge kakšen senzor, vsi skačemo,« pravi Marko Grabljevec.

Vedno na očeh. Imajo tudi kamere in termokamere, pa rezervoarje, ki so grajeni po najsodobnejših standardih, imajo dvojno dno, dvojni plašč, poleg tega imajo »rezervoarji, v katerih so najbolj vnetljivi tovori, še eno membrano, tako da ne nastaja plinska faza, ta je namreč tista, ki povzroči eksplozijo, pri nas te plinske faze sploh ni,« razloži okoljska menedžerka Franka Cepak. »Državni organi nas ves čas preverjajo, presojajo zunanje vplive, bedijo nad nami. Mislimo, da smo v tem prostoru eni boljših na tem področju,« dodaja Boštjan Pavlič.

Javnost jim marsikdaj pripisuje pooblastila, ki jih nimajo, potožijo. Večina recimo ne ve, da o dovoljenju za vplutje in izplutje ne odloča Luka, temveč Uprava za pomorstvo, spet o drugih stvareh odloča carina …

Več v reviji Zarja Jana št. 33, 18.8.2020