Saj ni bil slab kralj. Ne vedno. Ampak proti koncu skoraj štiridesetletne vladavine se je španskemu kralju Juanu Carlosu I. nabralo že toliko škandalov, da je leta 2014 odstopil in prestol prepustil edinemu sinu Felipeju, ki je tako postal kralj Felipe VI. Juan Carlos se ni (povsem) odpovedal kraljevskim častem, na lastno pobudo si je navesil naslov »zaslužni kralj« in si izboril letno rento slabih 200.000 evrov. Kar se za zaslužnega kralja niti ne sliši veliko, ampak upoštevajte, da Juan Carlos tega denarja pravzaprav sploh ne potrebuje, ker je zelo zelo bogat, saj ima orjaško zasebno premoženje. In vse kaže, da do njega ni prišel po pošteni poti.
Ampak zgodba se s kraljevim padcem še ni končala, kje pa, skeleti so še kar naprej padali iz omar. In se je napisal nov konec, prejšnji ponedeljek je dvainosemdesetletni bivši kralj spakiral kovčke in odletel v neznano. Pred tem je sinu napisal pismo, da odhaja v izgnanstvo, da bi Felipe lahko vladal v miru. Plemenito, res. Najbrž ne bomo nikoli vedeli, ali je skočil sam ali so ga porinili, a odšel je novemu življenju naproti – za začetek v Dominikansko republiko, naprej bomo pa še videli – za seboj pa pustil več preiskav, v Španiji, Švici, Veliki Britaniji, ki bodo bržkone razkrile nove packarije. Ampak Juan Carlos bo takrat daleč, daleč.
Ne jokajte za kraljem, ne bo mu hudega.
Nikoli ne omenjajte mrtvih slonov. Rodil se je (januarja 1938) v izgnanstvu, v Rimu, in ko je novembra 1975 umrl fašistični general Franco, ki je dotlej vladal Španiji, je Juan Carlos, ki ga je general določil za svojega naslednika, zasedel španski prestol. Med ljudstvom je bil zelo priljubljen, vsi mu priznavajo, da je veliko naredil za demokracijo, ki se je v Španiji komaj postavljala na noge. Niso mu preveč zamerili, da je neutrudno jagal ženske, je pa tudi res, da je španski tisk precej prizanesljivejši od, recimo, britanskega, in o kraljevih grehih dolga leta niso nič pisali. Mislite, da je britanski dvor poln škandalov? Ah, britanski modrokrvneži so navadni amaterji, zares grde stvari so se dogajale v španski kraljevi hiši, samo da zaradi ustave, ki pravi, da je kralj imun proti preganjanju, in gentlemanskega obnašanja španskega tiska Španci o tem niso nič vedeli.
Ampak potem so stvari začele uhajati v javnost, malo tukaj, malo tam, prvič pa je resno počilo leta 2012, ko so kralja z zlomljeno nogo pripeljali v domovino in je prišlo na dan, da se je nesrečnik polomil pri lovu na slone v Bocvani. Kjer je bil z ljubico. Še huje – bodite pozorni na letnico, 2012 – to je bilo takrat, ko se je v Španiji razdivjala gospodarska kriza in so ljudje ostali brez služb, brez domov, ki so jih zasegle banke, brez prihodnosti. Njihov kralj je pa medtem brezskrbno veseljačil na safariju in – o tem so pričale fotografije kralja s puško in z nogo na mrtvem slonu, ki so prišle v javnost – streljal ogrožene živali. Španci so podivjali. In potem velike in male nečednosti Juana Carlosa in njegove družine (recimo finančne malverzacije kraljeve hčere, princese Cristine, in njenega moža) kar niso nehale prihajati na dan.
Leta 2014 je Juan Carlos odstopil. Na prestolu je bil 39 let. Dolgo. Predolgo. Felipe, ki je prevzel žezlo, je dal zelo jasno vedeti, da je povsem drugačen od očeta. Da hoče, da so stvari čiste. Ko se je proti njegovi sestri Cristini leta 2016 začel sodni postopek zaradi utaje davkov (obtožbo pranja denarja so opustili) in ji je grozilo do osem let zapora, ni mignil s prstom, da bi ga ustavil. Že leto poprej ji je odvzel vojvodski naslov. V javnosti se ni smela pojavljati ob njem. Cristino so slabo leto pozneje spoznali za nedolžno. Njen mož je bil obsojen na zaporno kazen. Princesa je obdržala naslov infanta (princesa) in pravico do nasledstva – je šesta v vrsti za kraljevi prestol (za bratovima otrokoma, starejšo sestro Eleno in njenima otrokoma).
Prestol se rahlo trese. Škandalov pa z abdikacijo Juana Carlosa še ni bilo konec. O številnih okostnjakih v omarah zaslužnega kralja so praviloma najprej pisali v tujem tisku, sčasoma pa so se teme lotili tudi domači novinarji. Na dan so prihajale podrobnosti o tajnih skladih v davčnih oazah, o velikanskih provizijah, ki jih je Juan Carlos zahteval od poslovnežev za svoje posredovanje pri poslih. Kaplja čez rob so bila razkritja o (sicer že več let starem) grehu, ko naj bi mu savdski kralj leta 2008 plačal sto milijonov evrov za posredovanje pri 6,7 milijarde evrov vrednem poslu, šlo je za gradnjo hitre železnice med Meko in Medino. Sto milijonov naj bi bilo »donacija«, ki jo je Juan Carlos parkiral v davčni oazi. Ker je treba srečo deliti, je štiri leta pozneje 65 milijonov podaril bivši ljubici, Danki Corinni Larsen (znani tudi s priimkom ločenega moža kot Corinna zu Sayn-Wittgenstein), dotlej pa je, se je pokazalo, vsak mesec dvignil po 100.000 evrov in s tem denarjem plačeval različne stroške kraljeve družine. Pozneje je hotel podarjenih 65 milijonov nazaj, zdaj pa bivša ljubica (ki trdi, da je šlo za »ljubezensko darilo«) na britanskem sodišču toži Španijo, češ da so jo zasledovali, ji prisluškovali, grozili in nad njo izvajali strahovite psihološke pritiske. In ima tako zdaj Juan Carlos za vratom preiskovalce iz treh držav, poleg britanskih še švicarske in španske.
Več v reviji Zarja Jana št. 32, 11.8.2020
