Njegova očaranost z medvedi se je začela pred sedemnajstimi leti, »tu za hišo sem videl prvega, nekaj sva zemljo premetavala z lopato, pa je prišel medved in splezal na drevo, to je bilo septembra 2003, tako nekako. Če je žival prišla do hiše, koliko jih je še v gozdu, kaj počnejo … Kup vprašanj se mi je porajalo in sem začel stikati za njimi, pa smo se našli, najprej na lovskem krmišču. Tam sem nekaj let nastavljal kamere in se čudil. Ko sem odrastel in dokončal šolo, sem premišljeval, kaj naj počnem v življenju. Tukaj lahko kuhaš malice za tistih nekaj delavcev, a v tem ni perspektive, kaj bi torej še lahko počel? Razmišljal sem o kolesarstvu in pohodništvu, ampak pri tem so drugi že toliko naprej, kako jim boš konkuriral, ko nimaš razgledov, pa samo makadamske ceste … Potem sem se pa spomnil na medvede. Na začetku je bilo nekaj let zelo težko, zdaj se je pa počasi začelo premikati. Prvo idejo sem dobil leta 2007, zares pa smo začeli 2014, 2015, vmes je bilo pa vse mogoče. Narediš stvari narobe. Vse, kar gre lahko narobe, je tudi šlo. Vsako napako smo plačali. Na primer, prvih šest lokacij sploh ni šlo. Misliš, da je vse idealno, medveda pa ni.«
Zakaj za odmeven članek medveda sploh ne potrebuješ. Na dvorišču njegovega gostišča v Markovcu so avtomobili s tujimi tablicami, italijanskimi, avstrijskimi. Do konca sezone ima že vse termine zasedene. Kako ga tujci najdejo, ga vprašamo. Dvanajst let dela, odvrne. »Za prvo skupino še vedno vem, kdo so bili, znal bi jih našteti, čeprav je bilo to leta 2009, enajst let je od tega, za tri dni nazaj pa ne vem več. Bil sem mlad, zagnan lovec, praktično sem živel v gozdu, takoj, ko sem bil prost, sem vzel puško, pa v gozd in sem vse pregledal. Saj nisem streljal, samo zanimalo me je, kaj je za onim hribom, kaj za ono dolino, je tam kakšna luknja, kakšen brlog … Dva italijanska novinarja sta prišla delat reportažo o naravi Slovenije, ampak tam, kjer sta imela rezervirano sobo, je bilo polno, pa jih je agencija poslala k nam. Malo sem ju peljal okrog in sta napisala članek o tem, kako sta šla z mano na medvede. Nobenega nismo srečali, članek je pa uspel. Organizirala sta tudi potovanja in še isto leto k nam pripeljala tri skupine. Kakšen občutek je bil to zame! Star si dvajset let, ne veš, kaj bi počel v življenju, nihče te še ni potreboval, nihče ni še nič kupil od tebe, potem pa kar naenkrat pridejo tri skupine Italijanov, to je bil takrat super občutek! In potem so bili članki, objave na internetu … Imel sem nekaj težav z lovci, a smo to rešili, in potem se je začelo razvijati. Do korone je stvar tekla gladko, potem pa kar naenkrat: nas ne bo, nas ne bo, nas ne bo …, vsi so odpovedovali. In se sprašuješ, ali bo to trajalo en mesec, eno sezono, pet sezon, saj ne veš. Nobenih prihodkov ni bilo, nič. Ne veš, koliko lahko zapraviš … Zelo slab občutek. Tretjega junija pa se je začelo vse odpirati in so ljudje v nekaj dneh ugotovili, da ni več safarija v Afriki, ni več Južne Amerike, ni več Finske, Svalbarda, lahko gredo samo v Slovenijo, ki je imela precej dobro epidemiološko sliko, pa z avtom se da priti tja.
Poskusili smo ugotoviti, kako sploh živeti s to korono, kakšno prakso uvesti. Ko sem konec maja začel sezono, sem najprej vprašal na NIJZ, kakšna so pravila. Vprašajte na MKGP ministrstvo za kmetijstvo), so rekli, tam pa, da to ni njihova stvar, vprašajte na MOP (ministrstvo za okolje), tam te pošljejo na zdravstvo … Devet naslovov, pa nobeden ni hotel nič povedati. Jaz pa čutim odgovornost, da se ne bi kaj zgodilo. Pride do kakšne bedarije, pa jih fašeš. Sem hodijo ljudje iz vse Evrope, v avtu sedimo z maskami, zadnjič je prišel nekdo iz Luksemburga, pa sem kar prižgal ventilator, da ga je skoraj odpihnilo.
Avte razkužujemo, poleg naših prenočišč ljudi razdeljujemo še po treh drugih lokacijah, da se čim manj družijo med sabo, imamo ločene opazovalnice, da je lahko vsak sam v svoji hiški, pazimo na maske, razkužujemo in gostje vidijo, da stvari pravilno potekajo. Zdaj je steklo in upajmo, da bo zdržalo do konca sezone. «
***
Ko sva se dogovarjala za obisk, je Miha naredil načrt: najprej se ob kavici pogovorimo, je rekel, potem gremo na stranišče, nato pa v gozd. Kar se mi je zdelo hecno – kadar se napovem na obisk, mi praviloma ne predpišejo obiska stranišča. Mora obstajati razlog, se morda kakšen obiskovalec tako prestraši medveda, da mu uide v hlače? Pozneje je postalo jasno, seveda, ko si enkrat zaprt v opazovalnici, kjer preživiš več ur, ne moreš več letati za grm na stranišče.
***
Zakaj medvedom odpustijo kakšno polomljeno jablano. »Pri medvedjem turizmu je bistveno to, da imamo opazovalnice tam, ker nas medved ne more zavohati. Mi imamo oddušnike, nekakšne dimnike, na Finsko sem šel to pogledat. Deluje kot dimnik pri kaminu: sedimo v preži, tam so line za kamere, skoznje pride nekaj malega zraka, nastane vlek, potegne zrak po cevi kvišku in medved nas ne more zavohati. Ne uporabljamo flešev, izklopimo zvok. Ko smo enkrat v hiški, se tam v tišini sedi štiri urice.«
Deset lokacij z opazovalnicami ima, od Postojne vse do Delnic, sodeluje z lovskimi družinami, poleg njega goste v sezoni vodijo še štirje vodniki, po trije na dan, in vsi so lovci.
Več v reviji Zarja Jana št. 30, 28. 7. 2020
