So ženo sploh odpeljali v bolnišnico? 

Naš prvi sogovornik Karl Pinculič je 35 let z reševalnim vozilom hitel reševat življenja na teren. Skrbel je tudi za Tita, nekdanjega predsednika Jugoslavije, ko se je zdravil v kliničnem centru. »Brez pretiravanja lahko rečem, da sem rešil na stotine življenj. Zelo pa me boli, da nisem toliko vreden, da bi mi v domu dali možnost, da bi se dostojno poslovil od svoje umirajoče žene Marije Dragice.«

Leta 2002, ko je imela njegova devet let starejša žena šele 64 let, so ji operirali tumor v glavi in pristala je na vozičku. »Skoraj enajst let sem jo sam negoval, saj sem tega dela vešč. Ko sem še sam hudo zbolel, sem jo leta 2013 s težkim srcem prestavil v dom.« Vsak dan jo je obiskoval in zato je hitro ugotovil, da so med zaposlenimi nekateri zelo požrtvovalni, skrbni, delavni in strokovni, a nekateri pa, žal, neprijazni, zadirčni, grobi in čisto brez sočutja.

Med koronaepidemijo je zelo trpel, ker ni mogel obiskovati svoje žene. »Bil pa sem nekako pomirjen, saj so mi vsak dan zatrjevali, da je z njo vse dobro.«

Potem pa so mu 18. aprila po telefonu sporočili, da ima žena, ki je bila tudi sladkorna bolnica, vročino, a da ni previsoka. Ker ji je v nekaj urah hitro narasla, so poklicali zdravnika.

Nato je našega sogovornika poklical zdravnik, ki je v dom prišel z urgence, in mu povedal, da je njegova žena slaba in da nima smisla, da jo vozijo v bolnišnico. »Prosil sem ga, naj jo vendarle odpeljejo tja, ker ji lahko le tam uspešno pomagajo.« Zdravnik mu je obljubil, da bo tako storil. »A ko me je čez kakšno uro isti zdravnik znova poklical, mi je izrekel sožalje in povedal, da mi je žena umrla v reševalnem vozilu.«

Ker je bil sam urgentni reševalec, se čudi, da bi njegovo umrlo ženo nato odpeljali nazaj v dom. »Tega nikoli nismo počeli. Ljudi, ki so umrli v reševalnem vozilu, nikoli nismo peljali nazaj domov.« Zato dvomi, da so jo peljali v bolnišnico. »Ker me ni bilo poleg, pa seveda ne vem, kaj se je z njo v resnici dogajalo. Zdi se mi, da bi bilo prav, da bi to vendarle izvedel ...«

Naslednje jutro je poklical v dom in vprašal, ali se lahko pride od žene poslovit. In so rekli, da naj pride, saj mrliški oglednik še ni prišel. »Ko pa sem, kolikor hitro sem lahko, prišel v dom, sem izvedel, da so jo že odpeljali na Žale. Niti toliko niso počakali, da bi vsaj za hip posedel ob njej.« Sožalje sta mu izrekli le socialna delavka in tista, ki ji je plačal preostanek oskrbovalnine.

Ob njeni smrti je bil zato še bolj strt in potrt. 

Več v reviji Zarja Jana št. 30. 6. 2020