Ima me, da bi se vrgla ob steno, si dovolila, da me odnese pod strop in da napišem nekaj jeznega o tej čudni vladi, ki nas je iznenada doletela, pa ne bom, ne bom! Vam pa ponujam dve številki, vsaka je iz svoje zgodbe, ampak obe zgodbi se data potem sestaviti v eno zelo bridko, zelo črno, ki napoveduje distopično prihodnost – nam, še bolj pa našim otrokom in vnukom. Distopija, saj veste, katastrofično videnje družbe v bližnji ali oddaljeni prihodnosti, ampak če bo šlo tako, kot so stvari zdaj zastavljene, je ta katastrofalna prihodnost zelo blizu.
Tole je prva številka: 780 milijonov evrov. Toliko bomo v naslednjih šestih letih vložili v našo vojsko. Sedemsto osemdeset milijonov (dvakrat po sto na leto, potem pa štirikrat po 145 milijonov), nujno, nujno, najmanj toliko (lahko pa tudi več, ne bom rekel ne), sicer se nam bo vojska sesula, vije roke obrambni minister.
Kaj kupi 780 milijonov? Veliko, med drugim oklepnike, take in drugačne, dva helikopterja, transportno letalo, nov hangar, pa seveda ne vojska ne mi ne bomo preživeli brez raketnega sistema, kaj je slovenska prihodnost brez raketnega sistema?, in bomo torej kupili tudi tega.
In tole je druga številka: 31 milijonov evrov. Minister za socialo je bil videti strašansko zadovoljen sam s sabo, ko je sporočil – ponosno, kremenito – da bodo zagotovili 31 milijonov, ki naj bi v naslednjih dveh letih pomagali blažiti kadrovsko stisko v že leta zanemarjanih, prezrtih, pozabljenih domovih za starejše občane. Da bi še kakšnega zgradili? Nimamo denarja.
Za nekaj kosov železa bomo dali petindvajsetkrat več kot za ljudi. Za prvo številko so prav na hitro pripravili zakon, za drugo imamo samo obljube.
So pa še druge številke, a te so manj jasne. Koliko smo že dali za milijone odvečnih mask? Za dve novi pediatrični kliniki, so nekje izračunali. Koliko za neuporabne respiratorje? Toliko, da je zmanjkalo strokovnjakov, ki bi znali vse te preštevilne naprave pravilno uporabljati. Medtem se pa maje šolski sistem in se zdravstvo diskretno sesuva samo vase. Opozicija je v parlamentu predlagala, naj denar od vojske raje preusmerijo v zdravstvo, ampak koalicija trdi, da je »obramba ali zdravstvo lažna dilema, potrebujemo vse«. Ja, ampak plačali bomo pa samo vojsko. Ne obrambe, vojsko. Pred kom naj bi nas branili oklepniki in raketni sistem? Ti so namenjeni Natovim vojaškim misijam po svetu. Ne nam. No, mogoče bo kakšen oklepnik prav prišel, če bo prišlo razjarjeno ljudstvo razgrajat na ulice. Dobra novica, vodni top že imamo, pa še enega od prej, tudi še neuporabljenega, in od prvega julija sme policija uporabljati paralizatorje. Proti vsem. In ograj imamo očitno tudi dovolj.
Samo predlog, kaj ko bi enkrat pri glasovanju v parlamentu (pa magari še kdaj potem na volitvah) delali po zdravi pameti, ne po ideologiji, hočem reči – tole je popolnoma nov koncept, vem – kaj ko bi pred oddajo glasu upoštevali, KAKŠEN je predlog in ne ČIGAV? Tudi če vam srce, na primer, bíje bolj v desno, pa bi recimo rekli: oklepnik ne bo odpeljal mojega otroka v šolo in raketni sistem mi ne bo pomagal ozdraveti, če zbolim, nov hangar za vladnega falcona mi ne bo brisal riti v domu starejših – kaj če bi torej glasoval proti nespodobnemu predlogu, da denar, ki ga bodo moji vnuki in mojih vnukov vnuki odplačevali še več generacij, namenim izpolnjevanju oklepnih in raketnih želja nekih tujih generalov v Natu? Kaj če bi temu rekel ne, pa čeprav to predlagajo stranke, ki so mi blizu? Kaj če bi ta denar raje porabili za nas? Za nas TUKAJ. Za naše otroke, za naše stare, za naše bolnike. Pa čeprav to predlagajo stranke, ki jih ne maram. Kaj če bi gledali vsebino, ne ideologije?
Si upate?
Zarja Jana št. 26, 30.6.2020
