V nasprotju z mnogimi, ki so dvignili glas proti načinu odziva na epidemijo, je Harari ne podcenjuje. V resnici jo jemlje zelo zelo resno. Po njegovem je namreč izjemno pomembno razumeti, da širjenje epidemije v katerikoli posamezni državi viša tveganje za celotno človeško vrsto. Zakaj? Ker imajo virusi skrajno zoprno navado, da mutirajo.
Vihar BO minil. Ko z živali preskočijo na človeka, so zaradi svoje neprilagojenosti na človeško biologijo sprva vedno precej šibki in kilavi. A ko se v človeških bitjih razmnožujejo naprej, ti mali barbari vsake toliko mutirajo. Velika večina teh dogodkov je sicer povsem nenevarna. A ker lahko vsak posamezni bolnik gosti cele trilijone virusov, ki se ves čas razmnožujejo, pomeni vsaka okužena oseba trilijone in trilijone novih priložnosti za mutacijo. In čisto vsaka izmed redkih učinkovitih mutacij predstavlja tveganje, da dobi virus na globalni ravni povsem nove čekane.
Harari torej izbruh jemlje smrtno resno. Enako smrtno resno pa svari, naj nikar ne zanemarimo dolgoročnih posledic naših dejanj.
Pri izbiranju med alternativami nas ne sme voditi le neposredna grožnja, temveč se moramo vprašati, v kakšnem svetu bomo živeli, ko bo vihar minil. »Kajti vihar bo minil. Odločitve, ki jih zaradi njega sprejemamo, pa bodo naše življenje spremenile za zelo dolgo časa.«
Strašljiva družba nadzora. V tej krizni uri sta tako pred nami dve še posebej pomembni izbiri. Prva je med totalitarnim nadzorom in opolnomočenjem državljanov. Druga je med nacionalistično osamitvijo in globalno solidarnostjo.
Morda se sliši kanček suhoparno, a ni zato nič manj ključno. Na vse skupaj lahko pogledamo tudi takole. Obstajata dva načina, da se prebivalstvo drži smernic za premagovanje epidemije. Prvi je, da vlade ljudstvo nadzorujejo in kaznujejo kršitelje. »Prvič v človeški zgodovini tehnologija namreč omogoča, da ves čas nadzorujemo vse ljudi. Pred petdesetimi leti zloglasni KGB, recimo, niti približno ni znal nadzorovati 240 milijonov sovjetskih državljanov 24 ur na dan. Danes bi bilo to vsaj v teoriji že možno, saj se namesto na špijone in policiste vlade lahko zanašajo na vseprisotne senzorje in mogočne algoritme.«
In to se tudi dogaja. Že tako strašljiva družba nadzora na Kitajskem je zaradi korone dobila divji pospešek. Izraelski premier Netanjahu je za potrebe iskanja okuženih državljanov mirno aktiviral kar tehnologijo nadzora, rezervirano le za boj proti teroristom. Ko ustrezna parlamentarna komisija ni odobrila tako radikalnega ukrepa, ga je premier preprosto izsilil s posebnim »kriznim dekretom«. Naši madžarski sosedi in novi strateški partnerji pa so nedavno sprejeli zakon, po katerem gredo tisti, ki širijo dezinformacije v zvezi z virusom, mirno v zapor.
Strahotna cena v svoboščinah. Vse to bi znalo kmalu postati nova normala tudi v državah, ki so se doslej uspešno borile z razmahom tehnologij totalitarnega nadzora. Te se razvijajo s pobesnelo hitrostjo. Tisto, kar se je še pred desetimi leti zdelo čista znanstvena fantastika, je danes že precej zastarelo.
Že v bližnji prihodnosti se nam tako obeta dvig nečesa, čemur Harari pravi »podkožni nadzor«. Kaj to pomeni?
Več v reviji Zarja Jana št. 15, 14. 4. 2020
