Bi si upali napovedati razvoj dogodkov te krize? To je verjetno vprašanje za milijon evrov: kdaj bo tega konec?
Tega ne znam napovedati. To je odvisno od tega, kaj bomo naredili, pa tudi od virusa, ki ga ne poznamo dobro. Četudi se bo virus poleti do neke mere umiril, bo še vedno med nami in bo verjetno spet zacvetel jeseni. Če bo Slovenija šla po poti upočasnjevanja epidemije in ne izkoreninjenja tega virusa, se bo to zelo dolgo vleklo. Če se število okužb ne bo stopnjevalo – za zdaj kaže, da stojimo pri 30 do 40 na dan –, in če računamo, da je lahko še petkrat toliko neprepoznanih okužb z blagimi težavami ali celo brez njih, smo še vedno pri 200 do 250 okužbah na dan. Da bi se pa zaradi imunosti celotne populacije epidemija ustavila, se mora prekužiti 60 odstotkov populacije, kar pa bi trajalo deset let. To je neskončno dolgo in nerealno. Zagovarjam ambicioznejši načrt: da virus torej izkoreninimo.
Kaj predlagate?
Da nekatere stvari zaostrimo. Zagotovo je nova vlada naredila premik pri obravnavi te epidemije, vendar ne vemo, ali bi jo prejšnja tudi, saj se je vlada menjala prav na bistvenem preskoku – iz posamičnih okuženih v epidemijo. Vendar to ni polje za strankarsko politiko. V tem stanju, kot smo sedaj, preprosto ne moremo obstati. Država ne more biti v popolnem zastoju naslednjih nekaj let, to ni mogoče. Če malo sprostimo karanteno, bo pa verjetno okužb veliko več. Zato mislim, da je edina razumna pot, da vse naredimo za to, da virus iz našega prostora preženemo – da ga ne bo več. Tako, kot smo to storili s črnimi kozami in ošpicami, ki se vsake toliko pojavijo zgolj še kot posamezen primer, a niso več nacionalni problem. Truditi se moramo, da bi domače nove okužbe izkoreninili, tako kot je to navkljub precej hujši epidemiji uspelo Kitajcem.
Takoj ob spremembi metodologije testiranja ste o tem imeli pomisleke. Verjetno vidite rešitev za izkoreninjanje virusa v povečanem številu testiranj?
Testiranje je pomembno, saj moraš vedeti, kdo je okužen. To je nujno potrebno, zato mislim, da je omejevanje testiranj samo na tiste, ki za zdravljenje bolezni potrebujejo bolnišnico, napaka. Nekaj malega prihraniš pri testiranju, ampak ne zelo veliko. Testiranje ne bi nikoli smelo postati ozko grlo, saj je najmanj tako pomembno kot maske in zaščitna oprema. Mora biti široko dostopno za vse – če tukaj zgrešimo, ker morda nimamo dovolj denarja za teste, reagente ali kader, bomo to bitko izgubili. Drugič, kaj s takim okuženim narediti? Eni gredo v bolnišnico, kaj pa tisti, ki so napoteni domov? Za zdaj ne dobijo nobenega dokumenta v podpis, nihče ne preverja, ali imajo sploh pogoje za domačo izolacijo. Trenutno tistim z blagimi znaki niti ne povemo, ali so okuženi ali ne, rečemo, da je najpametneje, da se držijo doma. To ni nič! To je prešibko. Treba je vedeti, ali je oseba okužena ali pa ima samo navaden prehlad. Če je okužena, je treba vse člane gospodinjstva s tem seznaniti in vsi skupaj bi morali podpisati dokument, da se bodo držali določenih pravil. Tak človek ne sme živeti s starostnikom ali kroničnim bolnikom, vsi člani gospodinjstva pa morajo razumeti, da mora biti okuženi 14 dni doma, brez izhodov. Taka družina mora biti, žal, zaprta. Če pa to ni izvedljivo, bi takemu okuženemu morali ponuditi alternativno možnost karantene – v nekem hotelu, na primer. Po preteku karantene bi bilo treba testirati tudi preostale člane družine. Ker je velika verjetnost, da bo okužen še kdo. Vsako tako žarišče je torej treba prepoznati in ga sanirati. Drug problem je, da govorijo o rahljanju družbene karantene, kar je seveda razumljivo – postopoma se bodo odpirale še druge trgovine pa tudi nenujne zdravstvene storitve. S tem ko bo karantena popuščala, bo okužb več, in če virusa ne izkoreninimo sedaj, imamo z vsakim tednom manj možnosti za to.
Nekateri pogrešamo odgovor na vprašanje, kolikšen delež testiranih predstavljajo ponovno testirani zdravstveni delavci in kolikšen del na novo okuženi? Delež pozitivnih na koronavirus je pri nas dnevno dokaj konstanten.
Mislim, da je glavni problem, da ne testiramo tistih z blagimi znaki okužbe. Ta politika je po mojem mnenju zgrešena. To, da imamo veliko negativnih testov, je posledica testiranj ljudi, ki delajo v zdravstvu in v domovih za starostnike – ti se morajo testirati zelo pogosto, kar je edino prav. Res je, da glede na druge države veliko testiramo, ampak pozabljamo na segment tistih z blagimi okužbami. Pri tem je tudi za naprej zelo pomembno vedeti, kdo je okužbo prebolel. Ni stoodstotnih dokazov, da so trajno imuni, so pa pred virusom zelo verjetno varni vsaj za nekaj let. Taki ljudje, še posebej mlajši, bi lahko bili zelo dragocena delovna sila v domovih starostnikov ali pri jemanju brisov. Jemanje brisa je zelo tvegano delo za okužbo. Če vzameš 50 brisov na dan, se lahko hitro zgodi, da nekdo zakašlja vate, medicinska sestra se lahko, recimo, okuži pri slačenju zaščitne opreme. Na takšna mesta bi lahko zaposlili mlade ljudi, ki so okužbo že preboleli. To so stvari, ki jih zamujamo.
Predvsem očitno v tem trenutku zamujamo – ali pa smo povsem nemočni, ker tega ne znamo narediti – pri zajezitvah okužb v domovih za starostnike.
Domovi so zelo velik problem in bodo še večji, če bodo ti ukrepi karantene trajali dolgo. Če bo virus prisoten tako dolgo, bodo slej ali prej vsi stanovalci v domovih soočeni z okužbo. In velik del jih bo, žal, umrl. Edini ukrep, ki lahko starostnikom resnično pomaga, je, da se čim prej rešimo bremena epidemije. V domovih ne moreš brez osebnega stika z varovanci – še posebej pri nepomičnih ljudeh. Tudi maske in rokavice ne pomagajo. Virus ima svojo dinamiko in zelo malo verjetno je, da se ne bi okužile ravno negovalke in sestre v domovih. Epidemija se bo širila še v druge domove. Poleg epidemije je za varovance obupno tudi to, da nimajo osebnega stika z bližnjimi, prav tako so okrnjene oziroma ustavljene vse nenujne aktivnosti v domovih – od kulture do fizioterapije … Ti varovanci so v obupnem položaju in moramo se potruditi, da bo to trajalo čim krajši čas.
Sicer bodo posledice koronavirusa še hujše. Zdaj se, recimo, vse bolj sprašujemo o preostalih bolnikih, kako bodo strogi ukrepi zarezali v zdravstvo nasploh. Štiri tedne smo pod strogimi ukrepi in zdaj se vedno intenzivneje sprašujemo, kaj nas bo doletelo potem. Kaj bo z bolniki, ki potrebujejo diagnostiko …
O tem sem se ravnokar pogovarjal s prof. dr. Tanjo Čufer, znano internistično onkologinjo z Golnika. Na koncu bodo vsi programi odkrivanja raka zastali; diagnostika stoji. Če vemo, da v Sloveniji vsako leto odkrijemo raka pri 13.000 ljudeh, na mesec imamo tisoč novih bolnikov z rakom, bo zanimivo oziroma žalostno videti, koliko novih primerov raka bo prijavljenih v mesecih epidemije. To pomeni, da bo toliko bolnikov do diagnoze prišlo mnogo kasneje in se bodo stadiji bolezni zanesljivo povišali. Namesto bolezni, ki jo lahko rešiš z relativno preprostim, predvsem pa učinkovitim kirurškim posegom (in človeka ozdraviš), bomo soočeni z napredovalimi boleznimi. Tako bodo možnosti ozdravitve precej manjše, stroški zdravljenja pa višji. Nismo tako bogati, da bi si lahko privoščili pozno odkrivanje raka. Ljudi zato pozivamo, naj se ob zaznavi težav hitro javijo, saj smo le tako lahko najučinkovitejši. Si predstavljate, da bo sedaj nekdo, ki je težave začel opažati marca, na pregled prišel lahko šele septembra?! Ko se bodo omejitve sprostile, bo čakalna doba – mi si o teh sploh ne upamo govoriti! – izjemno dolga. Na vrsto bodo morali priti vsi bolniki, ki so bili naročeni te pomladne mesece, plus vsi novi. Nenadoma bomo imeli zastoje za nujne stvari – pol leta!
Več v reviji Zarja Jana št. 15, 14. 4. 2020
