O spontanih biserih, navadnih svinjah in retoričnih intervencijah. Prvič mi je padel v oči zaradi svojih govorov, ognjevitih, konciznih in dostavljenih z žametnim glasom radijskega napovedovalca (kar, kolikor lahko ugotovim, nikoli ni bil). Ne izgublja besed in se ne trudi biti politično korekten. »Nisem prepričan, da je to nekaj, s čimer se lahko pohvalim ali zaradi česar bi mi moralo biti nerodno, ampak moji govori so spontani. Razen podatkov iz gradiva, ki ga vnaprej pregledam. Bolj ko mi je nekaj pri srcu, blizu, bolj ko jo čutim, boljša je razprava,« pravi. Njegove najbolj občutene razprave praviloma precej razburijo tiste, ki jih ošvrknejo, in zato je večina tega, kar boste o Mihi Kordišu našli na spletu, zgražanje v desno nagnjenih medijev. Razburil jih je na primer tale zapis na njegovem Facebooku lanskega oktobra: »Kdor od poslank in poslancev je včeraj podprl zvišanje lastne plače za 700 evrov letno in zato zavrtal 135 milijonov evrov luknje v proračun – danes pa to luknjo polni z jemanjem 200 evrov dodatka revno zaposleni materi samohranilki – je navadna svinja. Za najboljše plače davčni privilegiji, za revne zaposlene prazen krožnik. Besen sem bolj, kot znam zapisati.« In so poskočili. Kolege zmerjal s svinjami, se je potem zgražal časopisni naslov.

Pa je samo naglas povedal to, kar potihem vsi mislimo. No, vsi razen poslancev, ki so si hoteli višati plačo.

O stolčkih in grabežljivcih. Rodil se je – pred skoraj 31. leti – v Škofji Loki, tam je tudi obiskoval gimnazijo, potem je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in komparativistike in še malo bolj potem dobil svoje prvo redno službo kot poslanec v državnem zboru. Do tja morajo ljudje praviloma premagati kar nekaj stopnic, kdo pa še trešči kar direktno v parlament – da ni morda mali Miha že od nekdaj govoril »nekoč bom politik«, posumim. Ne, pravi, »v resnici gre bolj za to, da je bil mali Miha vzgojen, da ga je že od mladih nog silno prizadela in motila družbena krivičnost, zato sem odrasel v aktivista. Na neki točki sem politično udejstvovanje prenesel iz lokalne skupnosti, iz študentskih vod in z ulice tudi v državni zbor. Tu se kaže drugačnost naše stranke: imamo celo generacijo aktivistov, teoretikov in organizatorjev skupnosti, ki smo se oblikovali v kolektiv, s študentskimi in drugimi boji dozoreli, osnovali stranko in se podali na državnozborske volitve. Temu primerna so tudi naša leta, saj smo šli od študentskih upornikov neposredno v parlament. No, skoraj neposredno.«

Zdaj mu teče drugi mandat, gotovo se je nekaj iluzij o tem, kaj se da doseči, že razblinilo? »Predstave o tem, kaj se da doseči, so bile že na začetku povezane z vlogo, ki naj jo odigramo: da smo glas skupnosti v parlamentu. Sebe in našo vlogo v državnem zboru vidim kot orodje, ki naj pomaga naprednim družbenim gibanjem, da se organizirajo. In obratno – naša teža v DZ je točno tolikšna, kolikor se lahko nasloni na gibanje izven DZ. Podpora civilne družbe, ki želi nekaj spremeniti, nam daje tudi znotraj DZ veliko večjo politično težo, kot je le število stolčkov.« Že, ampak ali ob tem, da koalicija in opozicija redno zavračata njihove predloge, nikoli ne izgubi poguma? Ne, očitno ne. »V resnici je bilo zame to precej pričakovano, ker smo skupinica protikapitalistov, socialistov, vse druge so pa stranke kapitala. To se pozna v politikah, prioritetah in vrednotah. Včasih kakšen dober predlog pade tudi iz kljubovanja. A razlogi niso omejeni samo na dnevno politikantstvo, gre za razhajanje v temeljni viziji. Če ne bi verjeli v skupnost in solidarnost, ne bi hodili po svoji poti. Premiki so zato odvisni od razmerja sil v družbi: koliko naše sporočilo o vzajemnosti doseže skupnost, v njej odmeva in je pripravljena ta delovati za svoje pravice. Vse, kar predlagamo, je izvedljivo, a za to je potrebna politična volja. Pričakovati, da se bo kar naenkrat pojavila pri kapitalističnih strankah, ki nam krojijo usodo že trideset let, je iluzorno. Lahko pa marsikaj storimo družno, če si mi znotraj DZ in skupnost zunaj DZ podamo roke. Pri takem sodelovanju smo v preteklosti že zabeležili nekaj zmag, čeprav smo bili kot poslanci Levice na začetku v manjšini. Obranili smo denimo dodatek za delovno aktivnost, zagotovili šolska kosila za vse otroke iz revnih družin, uspeli z dvigom minimalne plače in še s čim.«

O DNK in reševanju sveta. Področja imajo v stranki razdeljena, no, približno razdeljena. »Pokrivam področje vojske oziroma obrambe, sociale, šolstva, dela; kar pomembna za družbeno blaginjo.« A najbolj so mu pri srcu delavske pravice, pravi. »To je nekaj, kar je z mano, ali z nami, Levico, v DNK še iz aktivističnih, študentskih časov. To je točka, na kateri se najbolj izrazito lomijo krivice kapitalizma. Na eni strani ljudje, ki delajo za minimalno plačo, pa večji del moje generacije, ki dela v prekarnih delovnih pogojih, na drugi strani čisti dobiček v gospodarstvu, samo lani preko štiri milijarde evrov. Pa se najdejo gazde, ki jim še ni dovolj, in odrekajo ljudem še te osnovne delavske pravice, kolikor jih je sploh zapisanih v zakonu.«

In ja, verjame, da se bodo nekoč vrnile na raven, na kateri so že bile: »Nujno je. Kapitalistična družba ni vzdržna, pa če govorimo o okolju, golem obstoju skupnosti ali o psihofizični kondiciji ljudi, podvrženih barbarskim, brutalnim delovnim pogojem, kot jih nismo videli že od začetka 19. stoletja. Ljudje so prestrašeni, zamorjeni, psihično zlomljeni. Če si izgorel na delovnem mestu, ves čas pod stresom, kako boš plačal položnice in nahranil družino, če si zakreditiran do vratu zaradi stanovanja, si vkovan in se ne upaš, ne zmoreš zganiti za svoje pravice. To ni naključje, ampak temeljni gradnik kapitalizma, ki brez takega zatiranja ljudi ne more delovati. Slika se začne spreminjati tisto sekundo, ko ljudje začutijo, kakšno moč imajo, ko stopijo skupaj. Če se postavijo drug za drugega kot skupnost, kar naenkrat vse prepreke padejo, stvari se začnejo premikati. Zelo hitro. Ko enkrat to izkusiš, ne boš nikoli obupal, ker vidiš, kaj se da, vidiš, kaj je mogoče.«

Nepopravljiv optimist, vzdihnem. Videti je presenečen. In potem reče: »Nekdo mora biti optimist. Cinizem ni še nikoli spremenil družbe, kaj šele rešil sveta.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 4, 28.1.2020