Zgodbe, ki se odvijajo na sodiščih, praviloma niso črno-bele. To sem ugotovila že zelo zgodaj, na mariborskem sodišču, ko so sodili komaj polnoletnemu najstniku. Izsiljevanje, pretepi, kraje in takšne stvari. Ker je bil še tako zelo mlad, so nastopali tudi psihologi in socialni delavci in predzgodba je bila približno takšna – mama je umrla, oče je izginil brez sledu, za fanta je skrbel dedek, in ko je onemogel, je zanj ljubeče skrbel vnuk. Vse je bilo za silo v redu, dokler ni dedek umrl in je izgubil zadnjega bližnjega človeka. Potem so se začela rejništva in kazniva dejanja. Videla sem, kako se smili sodniku, a kaj, on ni bog, ki odpušča grehe, ampak se lahko v okviru zakona odloči za najmilejši ukrep. Kasneje mi je njegov nekdanji sošolec povedal, da so v sedmem razredu nekomu ukradli denar, razrednik je prebrskal žepe vsem učencem in odprl vse torbe. V njegovi je namesto knjig in zvezkov odkril škatlo napolitank in steklenico ruma. So komu takrat zagorele alarmne lučke? Očitno ne.
Dovolj hudo je, da morajo biti tu. Več kot 35 let je minilo, kar sem prvič in tudi zadnjič obiskala ženski zapor na Igu. Vrata graščine so bila odprta, okrog so z grabljami hodile ženske, ki niso bile oblečene kot zapornice, najbrž so tam zaposlene, sem si mislila. Pa so bile jetnice. Imele so srečo, da je takrat že prevzela vajeti legendarna upravnica Dunja Košir in pošteno prevetrila ne prav sijoče prostore zatohle graščine. Okrog sebe je zbrala ekipo mladih strokovnjakinj, »nočem fosilov«, se je zasmejala in pribila, da je dovolj, da je sama fosil. V njenem času se je zapor spremenil v odprto ustanovo, kjer so ženske nosile svoja oblačila, kjer so se vsak dan dogovarjali, kaj bo katera počela, kakšne odgovornosti bo imela in kakšne ugodnosti, če se bo držala pravil. Več kot 90 odstotkov žensk je bilo v odprtem režimu, v petek so odhajale domov in se vračale v soboto zvečer, zelo redko se je zgodilo, da katere ne bi bilo ob določeni uri. Imele so oddelek za nosečnice in po porodu so lahko bili dojenčki z njimi. »Ko sem prišla, sem najprej z grozo ugotovila, da moški upravnik niti pomisli ne, da potrebujejo ženske vsak mesec vložke. Zvijale so si jih iz papirja, krp in druge nesnage, ki so jo našle po različnih kotih. Najprej smo uredile to – da so bile ženske lahko spet urejene in dostojanstvene. Že to, da morajo biti tukaj, je dovolj hudo zanje, nobene potrebe ni, da bi jim življenje dodatno grenili,« mi je pripovedovala. Ni bilo lahko, saj se med zapornicami vzpostavi težko obvladljiva hierarhija, začinjena z majhnimi in velikimi hudobijami. Tako kot pri moških obstajajo bolj in manj častna kazniva dejanja, najbolj zavržna so krvni delikti in okrutno ravnanje z otroki, med najbolj častnimi je gospodarski kriminal. Zapornice ignorirajo ali na skrivaj dodatno kaznujejo tiste, ki imajo na duši večje grehe od drugih. O krivdi in nedolžnosti ne razpravljamo, mi je rekla upravnica, ampak se pripravljamo na čas, ko bodo proste. In ki za nobeno ni lahek. Že takrat so se v zaporu učile tudi dejavnosti, ki prinašajo v življenje žarke upanja in sreče, in nekaj srce parajočih literarnih del je nastalo prav na Igu. Gospa Košir, ki je bila takrat še tovarišica, je naredila name tak vtis, da se njenih besed spomnim še po dolgih desetletjih.
Mimogrede, za večino kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo ženske, so krivi – moški, kar lahko preberete tudi v zgodbah z Iga.
Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma. Moško različico zaporniških izpovedi so raziskovalke in zapisovalke naslovile Vidiš, tukaj boš pa zdaj doma.
Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
