Ne pusti me s prijateljicami

Nasveti

Ne pusti me s prijateljicami

Saša Einsiedler

16. 12. 2019, 22.00

Saša! Kmalu bom stara štirideset let, sem poročena, imam dva otroka. Oba z možem sva zaposlena in oba delava v izmenah. Tako pridem kakšen teden domov tako pozno, da skoraj ne vidim otrok. Vse bi bilo v redu, če bi mož, kadar je doma z otrokoma, zanju poskrbel, kot je treba. Tako pa me večkrat sin kliče po telefonu in joka, da je sam, da ni očija in da se mu ne javi na telefon, sestrica je pa pri kakšni prijateljici. Kaj naj naredim takrat? Sem v službi, imam stranke, sin pa doma objokan in sam … Z možem sva se že večkrat pogovarjala o tem, da ni zanesljiv. Pa pravi, da se naj mali kar navadi na samostojnost, da je bil on pri teh letih velikokrat sam doma in da mu ni nič manjkalo. Pravi tudi, da je sine razvajen in scrkljan. Mož ima svojo gasilsko družbo in velikokrat imajo sestanke, srečanja, tekmovanja ali samo druženje. Jaz sem takrat vedno sama doma z otrokoma, niti mi ta gasilska družba ne ustreza preveč. Ko pa sem zadnjič omenila, da bi šle s prijateljicami za čez noč k eni na vikend, je rekel, da niti slučajno ne grem nikamor za čez noč. Skrbim za dom, za družino, svojega moža ljubim, vendar se mi zdi, da sem si naložila preveč. Zadnje čase se tudi ne počutim preveč dobro, začela me je boleti glava, čeprav nisem imela nikoli v življenju glavobolov. Zdi se mi, da bom morala nekaj ukreniti, sicer se ne bo končalo dobro. Hvala za vaš nasvet, Lidija

Lidija, dobro ste zapisali tale zadnji stavek. Ne bo se končalo dobro, saj vas je telo že začelo opozarjati. Glavobol pomeni skrb, občutek, da niste nečesa naredili dovolj dobro, da vam ne gre. In ko ste tako ujeti v službi, od koder ne morete urejati stvari, doma pa joka vaš sin, se v vas kopiči marsikakšno čustvo. Predvsem občutek nemoči, pa jeza, razočaranje nad možem, občutek, da niste kos stvarem, da ste na cedilu pustili svojega otroka in še in še drugih podobnih občutkov. Pravite, da moža ljubite, ampak verjamem, da takšna nezanesljivost spodkopava vašo ljubezen.

Težko vam kar takole, ne da bi se zares pogovorili, napišem kaj zelo pametnega. Največkrat je tako, da se najdeta skupaj dva, ki drug drugemu delata prav to, česar nočeta. Zakaj ste si izbrali moža, ki je rad veliko od doma? Od kod je ta vzorec? Kaj se morate naučiti iz tega? Je šola za vas to, da ga postavite pred dejstvo, da naj kot oče prevzame odgovornost, ali pa je šola to, da spustite visoka pričakovanja? To veste vi, Lidija. Je pa res, da sem ob vašem stavku, da vas »ne pusti« s prijateljicami na vikend, kar z očmi zavila. Kako dvojna merila! Nepošteno do vas, do konca nepošteno. In tukaj bi jaz začela z delom pri sebi.

Namreč – kadar naši bližnji »zavohajo«, da imamo samo eno drobtinico slabe vesti, se spravijo nanjo in jo gnetejo tako dolgo, da začne postajati vedno večja in večja. Na koncu nas prepričajo, da je res neprimerna že samo misel na to, da bi šle same s prijateljicami za čez vikend. Imam pa tudi znanko, ki je šla s prijateljicami, pa jo je mož klical petnajstkrat v popoldnevu, dajal na telefon otroka, ki je jokal, kje je mamica, in je tiho zavzdihnila ter se odpravila domov. Mož je dobil svoje, kasneje pa nam je povedala, da sta se sprla, ko je prišla domov, in da je on potem odšel ven s prijatelji, da »se malo ohladi«. Ona pa je bila doma z otrokom.

In tako je z nami, gospemi, ki nimamo ali pa nismo imele samopodobe takšne, da bi si našle može, ki bi nas malo bolj po rokah nosili. Me pa njih, seveda. Kajti edino to je smiselno – da gre za vzajemnost. Za spoštovanje in za merila, ki so za oba enaka.

Nič ne bi bilo narobe s tem, da hodi vaš mož okrog z gasilci. Z veseljem bi mu pomahali v pozdrav, če bi se ob tem počutili dobro. Tako pa se ne in vedno bolj vam bo šlo na živce. Zato je zdaj pravi čas za ukrepanje.

Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019