E-šport je krajši izraz za elektronski šport, po domače pa to pomeni tekmovalno ali pa profesionalno igračarstvo, torej igranje arkadnih ali konzolnih računalniških videoiger. Najpogostejše zvrsti videoiger, povezanih z e-športom, so pretepaške (npr. Street fighter), športne (npr. Fifa 17), prvoosebne strelske igre ali večigralske bojne arene – med njimi je najpopularnejša Leauge of Legends, v kateri imamo svojega odličnega igralca tudi Slovenci. E-šport je lahko individualno ali skupinsko tekmovanje z nasprotnikom. Navijači si tekme lahko ogledajo v živo ali na spletnih medijih, Twitch.tv ali Youtubu. Za lažje spremljanje iger skrbijo profesionalni komentatorji.

Začelo se je v Južni Koreji. Prvo igričarsko tekmovanje je priredil Atari leta 1980 in s tem postavil temelje e-športa. Prve tekme so sponzorirala podjetja, kot sta Nintendo in Blockbuster. Za prvi pravi e-športni dogodek pa velja turnir Rdečega uničenja iz leta 1997, udeleženci so se pomerili v igri quake. Zmagovalec je dobil avto znamke Ferrari, last razvijalca igre. Leto kasneje je bil nagradni sklad za turnir 15.000 dolarjev, kar je smešno v primerjavi z današnjimi številkami. Za hiter vzpon in rast sodobnega e-športa je »najzaslužnejša« Južna Koreja, ki je konec devetdesetih organizirala prve profesionalne lige, turnirje in tekmovanja v igri Starcraft.

Odsluženi sredi dvajsetih. Kaj ima e-šport skupnega s »pravim« športom? Nekaj pa že: poklicne igralce, ekipe, uniforme, trenerje, menedžerje, lige, sponzorske pogodbe, štipendije. Pa tudi dogovorjene izide in doping, brez tega očitno ne gre. A mnenja se še vedno krešejo, nekateri pravijo, da je to pravi šport, drugi, da seveda ne. Čeprav so tudi za e-šport pomembne telesna spretnost, motorika, vidno-gibalna koordinacija. In tudi ta šport zahteva svoj davek: vneta zapestja in teniški komolci so še najmanj. Profesionalni igralci ne uidejo izgorelosti, čeprav so izjemno mladi – kariero začnejo pri 14 letih in jo zaključijo do sredine dvajsetih, potem sta njihov reakcijski čas in hitrost procesiranja informacij namreč prepočasna. Zato mnogi pustijo izobraževanje in se posvetijo samo temu dobičkonosnemu športu, tako je storil tudi Mihael Mehle, 21-letni Dolenjec, ki žanje velike uspehe prav v tekmovanju igre LoL (League of Legends). »Odsluženi« igralci postanejo trenerji, analitiki ali pa t. i. »streamerji«, ki prenašajo tekme na svojih kanalih, zraven pa komentirajo. Bolj ko so duhoviti, več imajo gledalcev in seveda več zaslužijo s sponzorji.