Konec oktobra se je končala tritedenska škofovska sinoda o Amazoniji, ki je burila duhove vse poletje. Čeprav je v dokumentih veliko pisalo o varovanju narave in staroselskih ljudstev, sta iz njih štrlela predvsem dva predloga – da bi v velikem pomanjkanju duhovnikov smeli posvetiti tudi ovdovele in poročene moške, ki so se izkazali za spoštovanja in zaupanja vredne, in da bi k nekaterim cerkvenim službam prepustili tudi ženske. Maševati sicer ne bi smele, zato pa bi lahko učile, krstile, sklepale poroke in opravljale pogrebne obrede, če ne gre drugače, bi lahko celo vodile župnijo. Z dovoljenjem škofa seveda.
Vznemirjenje v vesoljni cerkvi je bilo veliko. Tisti, ki so za, so bili bolj tiho, oni, ki so proti, pa so papeža, kot že mnogokrat prej, razglasili za heretika. Že tako ali tako mu v katoliških krogih pravijo rdeči papež, kar v Cerkvi ni ravno kompliment. Zakaj so ga sploh izvolili? Ni bil med favoriti in očitno ni pričakoval takšne časti, sicer si ne bi kupil letalske vozovnice za predčasen odhod, pričakovalo se je namreč, da se bodo papeške volitve vlekle, on pa je imel nujne opravke doma v Argentini. Očitno so ga kardinali izvolili zato, ker se je v Cerkvi nakopičilo toliko kadrovskih, organizacijskih, finančnih ter predvsem etičnih in moralnih problemov, da so za reševanje potrebovali nekoga zunaj evropskih duhovnih omejitev, nekoga, ki je rasel v duhu teologije osvoboditve. Ki je bliže človeku in njegovim tegobam.
Mnogi so od papeža Frančiška pričakovali, da bo že na začetku pontifikata ukinil celibat, omogočil ženskam cerkvene službe ter preprečil in kaznoval pedofilijo in druge zlorabe v Cerkvi. Zgodilo se ni prav veliko...
Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12. 11. 2019
