Industrijsko kmetijstvo je povzročilo katastrofalno stanje prsti, kar izkazujejo tudi analize vseh vrst sodobne hrane, v kateri so količine hranil v zadnjih 70 letih padle za deset pa vse do sto odstotkov! Živost prsti lahko povečamo le z uporabo zastirk, povečanjem populacij mikrobov in biotske pestrosti rastlin, predvsem pa z radikalnim zmanjšanjem agrokemičnih sredstev in prenehanjem obračanja tal. Renaturacija prsti je proces, ki vrača naravno strukturo prsti, življenje mikrobiote ter primerno prisotnost hranil in količino v humus vezanega ogljika. Renaturacija prsti se začenja s fotosintezo.
Temeljni proces življenja
Fotosinteza, ta starodavni izum bakterij, je temeljni proces življenja. Čudež fotosinteze iz vode in CO2 s pomočjo energije sonca ustvarja enostavne sladkorje, ki jih metabolizem živih bitij pretvori v neverjetno pestrost organskih snovi. Vse, kar jemo, vsebuje v organsko snov akumulirano energijo sonca in tudi kisik, temelj aerobnega dihanja, nastaja pri fotosintezi. Brez fotosinteze ne bi bilo življenja, kot ga poznamo, in tudi tla bi bila zgolj mrtva zmes izpranih mineralov. Morda vas preseneti podatek, da je kar 95 odstotkov življenja na kopnem odvisno od žive prsti in da večino energije v svetu pod našimi nogami akumulira v rastline vezani ogljik, in to predvsem v izločkih rastlinskih korenin. Stanje teh pa je v največji meri odvisno od številčnosti populacij mikroorganizmov in mikoriznih gliv, ki omogočajo rastlinam dostop do mineralov in mikroelementov. Ne samo to, zagotavljajo tudi strukturno stabilnosti prsti, njeno zračnost in zadrževanje vode. Vsi kopenski organizmi so odvisni od simbioze med mikrobi prsti in rastlinami. V to izjemno pomembno povezavo življenja pa uničujoče vstopi industrijsko kmetijstvo, ki jo s svojimi norimi agrokemičnimi posegi preseka, s tem pa sproži številne povratne učinke. V zadnjih 150 letih so nekdaj izjemno rodovitna tla izgubila od 30 do 75 odstotkov vezanega ogljika, ki je kot CO2 izpuhtel v atmosfero. Posledica je strahotna degradacija rodnosti kmetijskih površin.
Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 1. 10. 2019
