Na pobudo slovenskih pediatrov bo Evropska konfederacija primarnih pediatrov pozvala k ukrepanju proti pretirani uporabi nove tehnologije pri mladostnikih, med drugim si bodo prizadevali za prepoved elektronskih naprav v osnovnih šolah. Kajo tem meni dr. Miha Kramli, vodja edine ambulante za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti pri nas?
Evropska konfederacija primarnih pediatrov od politike, izobraževalnih ustanov, družin zahteva ukrepe pri omejitvi zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Pediatri svetujejo prepoved mobilnih naprav v šolah, saj je to velikokrat edini čas, ki ga učenci preživijo brez zaslonov. Starši elektronske naprave pogosto uporabljajo namesto varušk, tudi med hranjenjem, kar strokovnjaki odločno odsvetujejo.
Slovenske šole urejajo uporabo mobilnih telefonov z notranjimi pravili. V Franciji so denimo njihovo uporabo v šolah že prepovedali z zakonom. Vse več raziskav namreč potrjuje, da pretirana in prezgodnja raba zaslonov slabo vpliva na možgane, vse več je duševnih stisk, da o sevanju in zasvojenosti ne govorimo. Hiperaktivnosti, motenj pozornosti in koncentracije je več kot kadarkoli, ogromno je medvrstniškega nasilja. Otroci so neprespani, utrujeni, do gibanja in druženja jim več ni, raje strmijo vsak v svoj zaslon. Svarila strokovnjakov so zastrašujoča: več časa ko mladostniki preživijo pred zasloni, večja je verjetnost, da bodo zapadli v depresijo. Vrstijo se težave s tesnobo in duševne stiske. A danes ima že skoraj vsak drugi drugošolček svoj telefon!
Še enkrat: osnovnošolec ne sme biti lastnik naprav. »Prva stvar, ki jo je treba poudariti,« je odločen dr. Kramli, »je, da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona, tablice in računalnika. Lahko pa vse te naprave uporablja. Imamo pa osnovnošolce, ki so lastniki pametnih telefonov in gredo zvečer z njimi spat. Starši si niti ne predstavljajo, da so potem vse noči na svetovnem spletu, in ko bi se zjutraj morali aktivirati za v šolo, se le z veliko težavo ali pa se sploh ne morejo.«
Odvisnost in zasvojenost. »Osnovnošolci, pa tudi odrasli ljudje, bomo od tehnologije vedno bolj odvisni,« meni po drugi strani. »In to je nekaj čudovitega, saj nam pomaga, imamo več informacij, znanja, hitreje kaj opravimo ... Odvisnost od tehnologije je torej v redu, ni pa dobra zasvojenost – te pa bog ne daj. To dvoje moramo ločiti.«
Utrujeni in podivjani možgani. »Kadar delam s pomočjo nove tehnologije, me možgani opozorijo, da sem naveličan, utrujen, komaj čakam, da naredim odmor. Kadar sem na računalniku zaradi sprostitve, igric, družbenih omrežij, pa me možgani spodbujajo, da sem pred zaslonom vedno dlje, nagovarjajo me k vedno večjim tveganjem. Zato moramo ločevati med delom z novo tehnologijo in zabavo z njo. Tu je treba postaviti prostorske in časovne omejitve uporabe. Če je bil Jože 25 let alkoholik, zdaj pa že štiri leta ne pije, ga ne bom zaprl v vinsko klet, ker bo skušnjava zanj prevelika. Če desetletniku rečemo, naj gre spat, v sobi pa ima telefon, televizijo, računalnik in play station, je prav tako zanj skušnjava prevelika. To ne pomeni, da osnovnošolec ne more delati s pomočjo tehnologije, mora se jo naučiti uporabljati in si z njo pomagati, ne more pa biti njen lastnik,« še enkrat ponovi Kramli.
Notranja smrt. »Nevrologi pravijo, da modra svetloba in še nekaj drugih dejavnikov povzročajo nespečnost, lahko vplivajo na del v možganih, ki povzroči, da sem pripravljen ob dveh ponoči vstati in iti na 'foto lov', ubije pa sposobnost za početi tisto, kar nas veseli. Ubije strast, navdušenje, nič več nas ne veseli, vedno bolj smo otopeli, brezbrižni, vedno težje se skoncentriramo. Postajamo globoko pasivni. Temu rečemo notranje umiranje ali notranja smrt«, pojasnjuje Kramli.
Celoten članek si lahko preberete v 37.številki revije Zarja Jana (10.9.2019).
