Živo se še spomnim, kako so nas pred skoraj tremi desetletji zbrali v veliki sejni dvorani Delove stolpnice, predstavnik ene od zavarovalnic pa nam je na dolgo in široko razlagal, zakaj je potrebno dopolnilno zavarovanje. Za majhen denar, tako je bilo pojasnjeno, bo odpadla participacija, ki smo jo takrat plačevali za nekatera zdravila in posege. Zdravstvo, ki je bilo pri nas zmeraj v krizi, ne spomnim se obdobja, ko ne bi bilo, je za običajen zdravstveni prispevek, ki so nam ga trgali od plač, na prehodu iz socialističnega enoumja v kapitalistični raj namreč zagotavljalo le še najosnovnejše zdravstvene storitve, v brezplačni paket so sodili otroci in nekatere kronične bolezni. Vse drugo, z večino zdravil, bolnišnico in operacijami, je bilo treba tako ali drugače doplačati. Pozorno smo poslušali – in pristali, da nam kar od plač trgajo dopolnilno zavarovanje. Direktor je prisegel, da je izbral najugodnejšo ponudbo. Kmalu smo opazili, da je bila najugodnejša samo nekaj časa, saj so vse tri (zasebne) zavarovalnice skrbno pazile, da se je trizoba gugalnica v enakomernem ritmu s cenami nagibala zdaj sem, zdaj tja. Če si presedlal k ugodnejši (kar so ti z zakonskimi določbami v drobnem tisku tako ali tako preprečevali), si bil kmalu na istem.
In kmalu smo tudi začeli nergati, da je sistem nepravičen, kalvarija okrog ukinjanja dopolnilnih zavarovanj torej ni stara 16 let, kot se zdaj govori, ampak veliko več. Le da na tranzicijskem začetku, ko razlike v plačah še niso bile tako velikanske in ko je bila stalna zaposlitev zanesljivejša kot zdaj, ni bilo tako vidno, kako nepravičen je ta sistem. Družina, ki ima dohodke pod pragom revščine, plačuje za dopolnilno zavarovanje v odstotkih veliko več kot družina, ki je po dohodkih daleč nad povprečjem. Ampak to ni edini očitek, večji problem so zavarovalnice, ki porabijo desetino pobranega denarja za svoje stroške, promocijo in donacije, gre torej kar za 50 milijonov evrov, ki bi lahko skrajševali čakalne vrste, končajo pa zunaj zdravstva. Najpreprostejši ukrep, ki ga nihče ne predlaga, bi torej bil: plačujmo svoj prispevek direktno v zdravstveno blagajno, pri tem pa ga na hitro preuredimo glede na dohodke posameznika – da bi torej revni plačevali veliko manj od 35 evrov, bogati pa precej več, vendar ne več kot dvakratnik te vsote. Računalniško podkovan mulec bi to preračunal v nekaj dneh.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10.9.2019
