Če se ne bi več naključij sestavilo v srečno konstelacijo, morda še danes ne bi vedela, kaj počne njena mlajša hči, povsem neproblematična povsod priljubljena štirinajstletnica: »Mlajši hčeri sem vzela telefon, zato si je od starejše sestre izposodila računalnik in si dopisovala preko družbenih omrežij, bilo je očitno, da je nekaj v zvezi z mamili. Starejša je potem seštela ena in ena, ker jo je že enkrat prej opazila samo na klopi, šla je k njej in jo nekaj spraševala, ta mala je bila pa čisto odsotna. Starejša je povezala stvari in odkrila, da se njena mlajša sestra drogira. Iz dopisovanja je tudi razbrala, da ta mala mamila tudi prodaja. En teden je premišljevala, kaj naj naredi, hotela je sama rešiti stvar, a je nazadnje uvidela, da ne more, in je povedala meni, hvala bogu. Tisti dan sem pregledala sobo mlajše hčerke in našla zavitke trave. V lekarno sem šla kupit urinski test za mamila. Štiri ali pet stvari lahko testiraš s tem. Ko je hči prišla domov, sem jo zaprla v sobo, dala sem ji vedro, pa sem rekla, semle se polulaj. Na to ni bila pripravljena, ni imela vode, da bi lahko goljufala. Bila je pozitivna na THC, na druge stvari ne, hvala bogu.

Da grem po test, mi je svetovala starejša hči. Saj ti otroci vse vejo! Veste, kaj mi je rekla starejša, ko sem norela, kakšna mafija je to? ‘Pa kaj je s tabo, mami? Jaz sem lahko vsak dan čisto zadrogirana, če hočem. Pri nas na gimnaziji je toliko droge in toliko zadrogiranih, da si še misliti ne moreš.’«

Približno tam je urejeni, nedolžni svet ločene mame dveh najstniških hčera rekel bum! in se sesedel sam vase.

In seveda nočeš reči, moj otrok se drogira. »Sprva sploh nisem vedela, kaj naj naredim, bila sem zelo zmedena, užaljena … no, ne užaljena, razočarana. Žalostna. Podrl se mi je svet. Pa ta mala je bila, njej bi še dudko dala! Štirinajst let je bila stara.

Nisem vedela, kaj naj, razmišljala sem, nisem vedela, ali naj jim v šoli to povem ali ne, ali mi bodo pomagali ali ne, kaj bodo naredili. Potem me je pa čez dva dni poklicala hčerkina razredničarka, ker je bila ravnateljica opozorjena, njo je klical ravnatelj sosednje šole, da je moja hči v skupini mladostnikov, ki so jih zasačili, da se drogirajo. Eden od staršev je to po naključju odkril na neki aplikaciji, kjer so se mulci drug pred drugim hvalili, kdo več speeda potegne, kdo več tablet poje …, take stvari. Vključenih je bilo kakšnih dvajset otrok od sedmega do devetega razreda, torej starih od trinajst do petnajst let.«

To je bilo letošnjega januarja.

»Tisti trenutek, ko me je razredničarka poklicala, sem se odločila, da bom povedala vse, kar vem. Ker vem, da noben otrok te starosti ne reče sam od sebe, jaz se bom pa drogiral. In se tudi ne drogira sam. Tega ne verjamem.

Dobile smo se na sestanku, razredničarka, ravnateljica, jaz. Onidve sta povedali, kar sta vedeli, jaz tisto, kar sem vedela sama. Nisem vedela, kaj storiti, pa mi je ravnateljica predlagala, naj otroka prepišem k očetu, naj hčerko preselim k njemu in v drugo šolo. Rekla sem, da ne, preselila  bi jo kvečjemu k mojim staršem, in mi je povedala, kako naj to izvedem. Ker sicer to ni preprosto, če otrok ne stanuje tam. In seveda nočeš reči, moj otrok se drogira in bi ga rada preselila  k vam. Rekla je, da je najbolje, če ji pri mojih starših, ki živijo v okolici Ljubljane, prijavim začasno prebivališče. To sem tudi naredila in hčerko v dveh dneh preselila, izpisala iz šole in vpisala v novo. Živela je pri mojih starših, saj jaz ne morem pustiti službe, ne morem kar nehati delati, saj mora nekdo plačevati račune. Dogovorila sem se s starši, ki jo tudi nadzorujejo, ob vikendih sem jo šla pa iskat in je bila z mano.

Bila je v šoku, ker ni verjela, da bom to res naredila. Malo sem ji tudi nakazala, da so jo vrgli iz šole. Moram potrkati, za zdaj se je zelo dobro izšlo.«

Podjetnica leta. »Grozno srečo sem imela, da mi je starejša hči vse povedala, tudi take stvari, za katere bi bilo bolje, da jih ne vem. Sestri je pa ta mala veliko povedala, kajti prvi mesec je bila strašna kriza, ker je bila jezna name, da sem jo preselila, zanjo je bil to šok. Moji starši so strožji, pri njih je drugače kot pri meni. Pa to, da sem jo tako rekoč odrinila do sebe, to je bil zanjo šok. Šok zame in zanjo. Potem je moji starejši hčeri razlagala, ‘le kaj mami misli! Jaz se bom še naprej drogirala, teh nekaj mesecev bom že zdržala. Bo že videla! Vsako noč sanjam, kako jo davim.’ Pa da se bo ubila in podobne stvari. Grozno, res. In ne veš, kaj storiti. Tista dva dni po razkritju, ko je bila še doma, sta bila najtežja dneva v mojem življenju. Morala sem iti v službo in nisem vedela, kaj bom našla, ko pridem domov, se bo vrgla čez balkon, skozi okno, se bo obesila, bo ušla … V petek smo imeli sestanek na šoli, v soboto mi je pa ušla. Nikamor je nisem pustila, potem sem pa zaspala in je šla. Ne vem, kje je bila. Ponoči sem se zbudila in šla pogledat. Najprej sem mislila, da spi, potem sem šla še enkrat nazaj, prižgala luč. Položila je blazine na posteljo, nje pa ni bilo. Oblekla sem se, sedla v avto, se vozila naokrog, a je nisem nikjer našla. Mislila  sem, da je mogoče z neko prijateljico, vendar nisem poznala njenega naslova, njenega priimka, nič nisem vedela. In sem šla domov, rekla sem si, do jutra počakam, potem pa pokličem policijo, če bo treba. Prišla je ob pol šestih. Rekla je, da je bila pri prijateljici, da se je šla poslovit. Ne vem, kje je bila. Ne vem, s kom je bila. Njeno družbo poznam le delno. Kamorkoli pride, ima takoj milijon prijateljev.

Takoj, ko je prišla na novo šolo, je vse vedela, kdo prodaja, za koliko, imela je že načrte, kako bo iz Ljubljane vozila drogo v novi kraj, da bo tam prodajala, ker je dražje … Ravnateljica je rekla – saj ni dobro, da je to rekla kar pred njo – da je ‘podjetnica leta’.

Enkrat sem našla veliko vsoto – no, zanjo je sto evrov veliko – a se je znašla, včasih ji oči kaj da, in je rekla, da ji je oči dal in je hranila. Dva dni me je kljuvalo, ampak ne vem zagotovo, včasih ji jaz kaj dam, pa kaj ji da oči … A ko mi je starejša hči povedala, takrat sem vedela, da nekaj ni v redu. Rekla sem mlajši, kaj ti nimaš rada svojih prijateljev? Ti veš, da jim s tem škoduješ? Pa je rekla, saj ne prodajam njim, prodajam drugim.«

Dekličin oče se zaradi hčerkinih podvigov ne vznemirja pretirano, pravi, da hči pač »eksperimentira«. In še tole je treba poudariti, opisani dogodki niso iz kakšne zloglasne ljubljanske četrti, zgodilo se je v mestnem naselju, kjer prebiva srednji sloj.

 Več v Zarji/Jani 34, 20.8.2019