Vsa štiri nadaljevanja se začnejo z enakimi vprašanjem – kako vendar je lahko človek, ki ni končal nobene šole in ni imel poklica, nekaj časa je živel celo na cesti, postal diktator, ki je pobil na milijone ljudi in potisnil svet na rob propada? Vprašanje je danes, ko se povsod rojevajo hitlerčki, ki hočejo odločati o vsem, vsekakor izjemno zanimivo in odgovori poučni. Ko vidiš na posnetkih, kako so Nemci brezkompromisno oboževali firerja, te prešine, da je mogoče vsako nacijo zapeljati v radikalizem, sovražnost do drugih in v najbolj primitivne zločine.
Zguba. Adolf Hitler se je rodil 20. aprila 1889 v Linzu v Avstriji precej grobemu očetu Aloisu, ki je bil carinski uradnik, in materi Klari, ki o svojem sinu ni imela preveč dobrega mnenja. »Zguba,« je rekla, ko so jo spraševali o njem. V šoli se je slabo učil, šprical je, se klatil okoli in si vtepel v glavo, da bo postal slikar. Na Dunaju je dvakrat poskušal priti na umetniško akademijo, a so ga zavrnili, češ, naj se raje ukvarja z arhitekturo. Pravijo, da se je oglasil v ateljeju arhitekta Maksa Fabianija na Dunaju (tega sicer v dokumentarcu ne boste videli), pa ga je odslovil, češ, da nima talenta. Kdo ve, kako bi se zgodovina zasukala, če bi ga Fabiani sprejel?
Seveda je nesmiselno opisovati Hitlerjevo življenjsko pot, nekatere utrinke pa je le vredno omeniti. Ne ve se, od kod takšno strašno sovraštvo do Judov. Njihov družinski zdravnik je bil Jud, zelo požrtvovalen je bil, cele noči je brez plačila sedel ob smrtni postelji njegove matere. Je pa res, da mu ob pogromu nad Judi dolgo niso storili nič žalega, da je lahko prodal svojo ordinacijo in se z družino izselil v Ameriko, kjer je znanstvenikom tudi pomagal sestaviti psihološki portret Hitlerja. Kakšen je pravzaprav bil ta nekadilec in vegetarijanec, ki ni alkohola niti poskusil? Skromnež, ki je spodbujal pomp okrog sebe, da bi bil sam videti še bolj skromen? Ko je po prvi vojni taval naokoli (edino odlikovanje, ki ga je dobil v vojski, mu je podelil judovski oficir), je eden od kasnejših kameradov iz nacionalsocialistične partije zapisal: »Ko sem ga prvič srečal, je bil brezvoljen kot pes, ki išče lastnika.«
Darvinist. Prelomnica v njegovem dolgočasnem in potepuškem življenju se je zgodila, ko je ugotovil (drugi pa tudi), da zna govoriti v javnosti. Izbral je populistično temo v pravem trenutku, znal je poiskati prave besede in jih poudariti, ko je treba. Podobno kot njegov vzornik Mussolini je mahal in kričal, kar je publiko še posebno navduševalo. Pregovorno hladni Nemci so navdušeno vzklikali, stegovali roke in mahali z zastavicami. Na posnetkih z množičnih zborovanj so zelo redki mirni in zaskrbljeni. Kdo ve, kje so končali, saj se je Hitler spravil tudi na neposlušne pripadnike svoje nacije, pa čeprav so ustrezali vsem pravilom rasnih zakonov.
Hitler je v zaporu po neuspelem puču pisal knjigo Moj boj, v kateri je temeljito razložil svoj primitivni darvinistični koncept – šlo je za postopno selekcijo večvredne arijske rase. Najprej je bilo treba iztrebiti Jude in v dokumentarcu so srhljivi posnetki streljanj, ko nesrečne žrtve stojijo v dolgem jarku in gledajo v obraz svojim krvnikom. Vsa germanska ljudstva, ki seveda niso problematična, je bilo treba spraviti v eno državo. Slovane je treba zdesetkati, no, tiste ki rasno ustrezajo, bi lahko na nek način ponemčili, ampak le preprosto ljudstvo, inteligenco je treba vsekakor pobiti. Tako je na primer govoril o Poljakih.
Evtanazija. »Dolgo smo se smejali in se norčevali iz Hitlerja,« je vzdihnil eden od sodobnikov, ko je bral in poslušal njegove obešenjaške ideje o čiščenju arijske rase. A ko je prišel leta 1933 na oblast v vlogi nemškega kanclerja, je po kratkem postopku sprejel rasne zakone in začel uresničevati čiščenje nacije. Boga se ni bal, ker ni bil veren, čeprav je v javnosti puščal vtis, da morda je. Eden od najbolj okrutnih predpisov je bila evtanazija, ki ima iz hitlerjanskih časov tako negativen prizvok. Ni šlo samo za čiščenje rase, ki so jih invalidi, duševno prizadeti, stari dementni bolniki in podobni onesnaževali, ampak je ugotovil, da so tudi neproduktivni. Nepotrebni jedci, ki ne dajo nič od sebe. Ukazal je torej družinskim zdravnikom, da takšne osebke pokončajo, še posebno, če so v ustanovah. In res so sorodniki začeli dobivati iz takšnih in drugačnih domov žare s spremnim pismom, da je ta in ta žal umrl. Očitno je bil pomor tako množičen (na ta način so se znebili več kot 70.000 državljanov), da so preobremenjeni administratorji pošiljali sorodnikom kar po dve žari in več sožalnih pisem. Ko je stvar pricurljala v javnost, so državljani svoje tako ali drugače prizadete sorodnike skrivali, Hitler pa se je izgovarjal: »Če bi bil moj otrok takšen, bi ga odrešil z evtanazijo.« Na posnetku, ki ga je kazal v opravičilo, so bili najtežje duševno in telesno prizadeti otroci.
Več v reviji Zarja/Jana št. 34, 20. 8. 2019.
