»Za jamarstvo me je navdušil brat Tibor, ki me je na začetku nekajkrat peljal v enostavne jame. Prvi stik z njimi me je prevzel in zapomnil sem si ga za vedno. A po številnih obiskih vsakogar začne zanimati še kaj drugega. Nekatere raziskovanje, druge živalstvo, tretje arheologija, mene pa je najbolj privlačila fotografija. Sprva si je težko predstavljati, da so pod zemljo lahko tako veliki in raznovrstni prostori, okrašeni s kapniki, prepleteni z ogromnimi brezni ali ozkimi prehodi. Marsikdo misli, da so jame nekaj strašnega, ozkega, težko prehodnega in da se lahko na vsakem koraku zatakne in se ne bo mogel več vrniti. Marsikomu se tudi zdi nenavadno, da je spodaj zrak in lahko dihamo. To so seveda le strahovi pred neznanim. Jame so drugačen svet pod zemljo, ki pa je kljub temu prijazen ter poln lepot in raznovrstnosti. V njih se lahko sprehodimo skozi prostore, ki si jih na površju sploh ne moremo zamisliti. Vse to me v jamah vedno znova navdušuje in to želim na svojih fotografijah pokazati tudi drugim,« pravi Peter Gedei, sicer zaposlen kot grafični oblikovalec, ki se je jamski fotografiji začel posvečati kmalu po vstopu v jamarski klub leta 1987, torej še v časih razvijanja filmov.
Nikoli ni preprosto. V nobeno jamo seveda ne gre brez čelade z naglavno svetilko, fotografskega aparata in pa tistih, ki mu pomagajo pri delu. »Jamarska fotografija je namreč timsko delo. V jami potrebuješ pomočnike pri nošenju opreme, osvetljevanju in ne nazadnje pri poziranju, saj lahko le z osebo orišeš velikost jamskega prostora. Jedro mojih pomočnikov je zato prav iz Jamarskega kluba Železničar, katerega član sem.« A kljub temu fotografiranje v jami nikoli ni preprosto. »Ko sem začel z jamsko fotografijo, so me spremljali analogni fotoaparat in največ dve bliskavici. Kasneje sem opremo dopolnjeval ter eksperimentiral s količino in transportom. Skozi leta obiskov in izkušenj sem tako sestavil opremo, s katero lahko zadovoljivo fotografiram katerokoli jamo. Je pa število bliskavic, ki jih potrebujem za posnetek, odvisno od zahtevnosti posnetka oziroma tega, kako želim prostor osvetliti. Jamski prostor je naravni studio v popolni temi, v katerem moram vso razsvetljavo postaviti po svojih zamislih. Včasih zadostuje le en izvor svetlobe, lahko pa si posnetek tudi zakompliciram in jih uporabim precej več. Največji izziv za jamskega fotografa je poleg postavitve virov in časa svetlobe to, kako v jamskem prostoru pustiti čim manj sledi. Vsak premik pušča sledove in bistveno je, da skušamo ohranjati jame v prvotni obliki čim dlje.«
Očarljive dvorane in brezna. Jame tako s posebnim navdušenjem obiskuje že več kot 30 let. Prešteva, kot pravi, jih redko, saj si kasneje raje ogleda posnetke in podoživi svoje odkrivanje. »Jame skrivajo marsikaj. Ne gre le za kapnike raznovrstnih barv in oblik. Name največji vtis naredijo prostori, naj si bodo to ogromne dvorane, prostorna brezna, rovi izrazitih oblik ali pa posebnosti, ki jih vidimo le v maloštevilnih jamah. Takšne stvaritve narave se ti vtisnejo v spomin in zavedaš se, da si marsikatero videl v življenju le enkrat, takrat, ko si jo prvič obiskal.«
Pod slovensko zemljo je res veliko jam, ki mu ponujajo vedno nove izzive. »Odkritih oziroma registriranih jih je že več kot 13.000, kar je dovolj za vse življenje. Vendar niso vse dolge in globoke, večino odkritih jam je dolgih do 20 metrov, daljših od sto metrov je manj kot dva tisoč. Vendar pa ima lahko tudi kratka jama posebnost, vredno fotografije. Sicer raje izberem razgibane jame, ki so dovolj dolge ali globoke, da zapolnijo celodnevno jamarsko akcijo. Trenutno se največ ukvarjam s fotografiranjem Križne jame, ki velja za eno najlepših vodnih jam. Z dolžino prek osem kilometrov, s čudovitimi podzemnimi jezeri, ogromnimi dvoranami, kapniškimi tvorbami in impozantnimi rovi ponuja velik fotografski izziv. Ta naj bi kot celota zaživel v knjižni izvedbi.«
Čarobna podzemna jezera. V podzemni svet ga zvabijo tako znane kot širši množici neznane jame, ki kljub temu skrivajo ogromno izjemnih naravnih lepot. »Poleg klasičnih turističnih biserov, kot sta Postojnska in Škocjanske jame, so zanimive tudi druge slovenske turistične jame. Križna, denimo, preseneča s spletom čudovitih podzemnih jezer, Vilenica z raznobarvnim kapniškim okrasjem, Dimnice z ogromnimi prostori in podzemnim vodnim tokom, Planinska jama s čolnarjenjem po podzemni Pivki in Raku, če naštejem le največje. Nekatere med njimi ponujajo tudi bolj adrenalinska doživetja, kar omogoča pristen stik z jamskim okoljem, prav takšnim, kot ga doživljamo jamarji. Za obisk neturističnih jam pa je najlažje začeti pri jamarskem društvu, kjer se lahko opravi osnovni jamarski tečaj za varne obiske. V Sloveniji je namreč precej jam, ki so zaradi posebnosti zaklenjene. Gotovo so najzanimivejše, dostop do nekaterih pa je zaradi izrednega pomena in zaščite še dodatno onemogočen.«
Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.
