Za duhovnega učitelja je nenavadno mlad, a je njegova predavanja in delavnice obiskalo že več deset tisoč ljudi. Zdaj so njegovi najudarnejši nauki na voljo tudi slovenskemu bralcu, in sicer v sveže izdani knjižici Znanje je v tebi. S svojimi tehnikami čuječnosti in prepuščanja mladostni Hrvat zdravi dušo ter krepi telo. Nekatere zgodbe o ozdravitvah pod njegovo taktirko so prav filmsko spektakularne. Najboljša reklama za te tehnike pa je on sam, saj se med pogovorom obnaša, kot bi imel ves čas boga na telefonu … In sicer neskončno milega in veseljaškega boga, s katerim se najraje od vsega deško hehetata.

No, izbira in odgovornost sta nosilna pojma v prvi polovici knjige. Zares ključno pa je dopuščanje, prepuščanje. In sicer na podlagi spoznanja, da obstaja inteligenca, ki je neskončno višja od človeške, da je ta inteligenca vsevedna in vsemogočna. Ter da nas ljubi in nam želi vse najboljše. Zato je daleč najpametneje, da se ji odpremo in pustimo, da deluje skozi nas.

Duhovna rast naj bi se začela, ko se nehamo boriti z življenjem.

Naš um je v resnici precej nizka stopnja inteligence in nam na poti rasti postavlja številne prepreke. V veliki meri smo prav mi tisti, ki v svoja življenja vnašamo izkušnjo težine. Naravno stanje je namreč lahkotnost. Cvet se ne bori, da se razcveti ali da diši, temveč to doseže z lahkoto. (radostni deški smeh) Dež ne pada tako, da se pri tem muči. On preprosto pada. Reke tečejo in morja valovijo s skrajno lahkoto. Samo človeško življenje je ponavadi velikanska borba.

Hm, biologi in zoologi bi imeli najbrž vseeno kakšno pripombo na to vizijo, po kateri v naravi ni srditega bojevanja …

Drži, ni pa v naravi ničesar, kar bi bilo vsaj približno primerljivo s človeškim trpljenjem. Tudi kadar se živalim dogajajo zelo hude reči, jo pri tem odnesejo bistveno bolje od nas. Zakaj? Ker bolečine ne poslabšujejo s tuhtanjem o preteklosti in prihodnosti. Obremenjene so čisto samo s čustvi danega trenutka, v katerem se pač dogaja, kar se dogaja. Če preživijo, se malo potresejo in so čez deset minut že spet povsem lahkotne. Mi pa krempljem teh čustev pogosto ne pobegnemo niti čez deset let! Najhujšim psihološkim ranam včasih pustimo, da nas maličijo vse življenje. Nič čudnega torej, da slej ko prej zbolimo.

Zapisali ste, da je ključno spoznanje, da imamo nad življenjem v resnici zelo zelo malo nadzora.

In ko to spoznamo, lahko svoj ego končno postavimo na pravo mesto. Sam svojega ega recimo nikakor ne zanikam in ga tudi ne želim razbliniti ali kaj podobnega. Ne, tudi njemu je dovoljeno obstajati … Tako kot vsemu drugemu! Le da ne sme biti moj lastnik in gospodar, ko je pa vendar samo orodje. (smeh) Pogosto svoj ego še kako potrebujem in sem zelo vesel, da ga imam. Po uporabi pa ga spet odložim nazaj na svoje mesto, tako kot recimo vilice ali mobitel. Bolj ko se temu orodju pustimo zasužnjiti, bolj ko se z njim poistovetimo, večji pekel je naše življenje.

Teza, da nismo ta nemirni »jaz«, bo za marsikoga verjetno vseeno malo preveč lovska. Kaj ste torej vi, če niste »vi«?

Jaz sem uporabnik, ne sama naprava. Ego je softver, telo pa je hardver. Skupaj tvorita bioračunalnik, ki ga uporablja zavest. In zavest, to sem jaz!

Kdaj se je v vas začela prebujati zavest?

Nekje v osnovni šoli, ko sem začel razmišljati o bogu. O njem so ljudje okrog mene veliko govorili – nekateri povsem predano, nekateri predvsem v psovkah. In me je seveda začelo zelo zanimati, ali zares obstaja. Nekega večera pred spanjem sem ga nagovoril: »Okej, bog, če obstajaš, potem mi to dokaži. Prepričaj me.«

Fascinantno. Kakšen odgovor ste dobili?

Skoraj takoj po tem sem zaspal in imel nenavadno žive sanje. Po splitskem Marijanu so me lovili nekakšni kriminalci, krčevito sem se opotekal skozi gozd in kar naenkrat uzrl figuro v beli halji s svetlečim krogom nad glavo. Ta podoba mi je pomignila in rekla: »Stopi vendar v mojo hišo, jaz te bom zaščitil.« To sem hvaležno storil in se v hipu počutil povsem varnega. Ves naslednji dan sem bil pod vplivom teh sanj, ker so bile tako žive, da se je zdelo, kot da so bile v resnici mnogo več kot samo sanje.

To vas je prepričalo?

(smeh) Ne, ker sem se do večera odločil, da je vse skupaj nakvačkal moj um. Zato sem pred spanjem ponovil vajo in boga poterjal, naj me nagovori tako, da ne bo več nobenih dvomov. In potem sem še enkrat sanjal natanko iste sanje. Zlohotna banda, temačni gozd in na koncu bela figura in ljubeč nasmeh: »Zakaj vendar ne bi ostal z mano v moji hiši? Jaz te bom vedno ščitil.«

Ampak sanje vseeno niso neizpodbiten dokaz.

Za naš racionalni um gotovo ne. (smeh) A zjutraj sem se zbudil z občutkom tako popolne varnosti, da je bilo natanko tako, kot sem prosil: odtlej v mojem srcu ni bilo več dvomov. Odločil sem se, da bom življenje posvetil grajenju odnosa s tem bitjem, ki se mi je predstavilo kot ljubeča figura v beli halji. Prav to je seveda duhovna rast – vztrajno in vse globlje spoprijateljevanje z njim ... Tako, kot počasi gradimo in poglabljamo odnos z najboljšimi prijatelji. In ko sem se tako odločil, so se začele dogajati nepojmljive reči.

Povejte, kako je vaša zgodba tekla naprej.

Ključno je bilo, da sem se naučil meditirati. Začel sem tudi požirati svete knjige z vseh koncev sveta. Začel sem z Biblijo in počasi ugotovil, da prav vse te knjige učijo natanko isto. Različne so samo konkretne zgodbice in imena likov, ki jih vse verske tradicije uporabljajo za podajanje natanko istega izročila. To izročilo mi je v srcu dokončno utrdil moj veliki učitelj Sri Sathya Sai. On me je naučil, da se do konca predam. Da predvsem ne smem skrbeti, saj je to velikanska prepreka pri učinkovitem opravljanju božjih nalog. Sathya Sai je učil takole: »Vse svoje probleme jasno skomuniciraj bogu. Potem pa preprosto pozabi nanje in se osredotoči na svoje poslanstvo.«

Ki je?

Vsak ima svoje. Moje je, da ljudi ljubim, jim pomagam in jih z malo sreče tudi česa naučim. Poleg tega pa, da v tako pridobljenem miru čim bolj uživam v tem raju na Zemlji, ki je bil ustvarjen za nas.

Hah, moj um si vas želi zdajle kar malo nadreti, da je raj najbrž vseeno malo premočna beseda.

(smeh) Zame ne. Odkar sem stopil na duhovno pot, vidim in živim raj. Obiskal sem že več kot štirideset držav, zato bi težko rekel, da sem izoliran od človeškega trpljenja in vseh tegob modernega sveta. A večino teh katastrof smo si povzročili sami. Kar je jasen odraz dejstva, da je edina reč, ki iz raja dela neraj, ta naša uboga betica na ramenih. Kako, konkretno, vas je vaš veliki učitelj naučil brezskrbnosti?

Napisal mi je posebno molitev za brezskrbnost in predajanje. In ko sem jo prvič prebral, sem lahko samo zažarel: »Dogovorjeno!« Molitev je šla nekako takole: »Zakaj skrbiš, ljubezen moja? Jaz zmorem vse. Kadar imaš kako težavo, mi jo samo povej, da bom zanjo poskrbel. In predvsem ne skrbi. Če si mi predal kako tegobo, vedi, da jo že rešujem, in se samo ne sekiraj. Ti samo opravljaj moje delo, ki je služenje človeštvu. Jaz bom poskrbel za vse drugo.«

Kakšna krasna kupčija.

Natanko tako sem jo dojel tudi sam. Ko sem jo prvič prebral, mi je bilo jasno, da bi jo lahko zavrnil samo totalen bedak. Dogovor sem mentalno podpisal in vsakič, ko so me napadle skrbi, sem se opomnil: »Ivan, sekiraš se! S tem vendar kršiš pogodbo!« In na tej točki sem konkretno težavo vedno poveril bogu in se osredotočil na njegovo delo. Odkar sem to začel početi, so se vse težave kaj hitro uredile. Pogosto prav čudežno.

Ob tem lahko samo še enkrat ponovim: kakšna krasna kupčija!

Ker te višje kozmične inteligence ne moremo slišati v mislih, ampak samo s srcem, je v vsaki stresni situaciji naša prva naloga, da se sprostimo. Da globoko vdihnemo in se vrnemo domov.

Domov?

V srce, v prostor tihe vsemogočnosti. Da se odpremo in rečemo: »Evo, odprt sem. Ko boš hotel, mi samo povej, kaj moram storiti.« Kajti prej omenjena pogodba seveda ne vključuje naše pasivnosti. Težave se pogosto ne rešijo same od sebe. A po navodilih od zgoraj je mogoče vse urediti z lahkotno učinkovitostjo. Koliko energije se osvobodi v nas, če nehamo tesnobno mozgati in tuhtati!

To je nesporno in v praksi zelo hitro preverljivo dejstvo. Prav to učite na svojih delavnicah in seminarjih, kajne?

Tako je. Ko se želimo naučiti voziti avto, moramo iti v avtošolo. Enako je z večino drugih pomembnih reči. Zakaj torej nimamo šol za to, da se naučimo uporabljati lastno telo za vzpostavljanje stika s presežnim? No, če nas tega že niso naučili v osnovni šoli, imamo danes na voljo druge priložnosti. Veste, vse skupaj je v resnici izjemno preprosto. Zavestno dihanje, preselitev pozornosti na lastno telo – in smo že tam! Če bi ljudje vedeli, kako preprosto je, bi se samo smejali.

Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.