Končno dočakam začetek počitnic. Po prestopu romunske meje se vozimo skozi dolge, za Romunijo značilne vasi. Očarana opazujem stare, pretežno slabo vzdrževane hiše, ki nas spremljajo na obeh straneh. Držijo se druga druge, povezujejo jih različne ograje, nekatere revne, povešene, druge pa bogate, kamnite, bele, čudovite. Ob cesti so na obeh straneh skopani globoki jarki za vodo. Hiše s cesto povezujejo dovozi, bregovi med njimi pa so prepolni cvetja. Ponekod so vasi okrašene s čudovitimi starimi svetilkami, nekatere izstopajo z enotno okrašenimi jarki. Na travnikih blizu vasi se pasejo divji konji, svobodni in nezavarovani. Presenečeni ob cesti zagledamo romunske Rome v prečudovitih črno-zlatih narodnih nošah. Neokrnjena narava, pretežno ravnina, s skrbno obdelanimi polji včasih deluje celo nekoliko enolično, prekinjajo jo le hribčki, kjer se pase pretežno drobnica. Na poti nas kratkočasijo in zabavajo konjske vprege.
Priznam, da sem bila najprej polna predsodkov, a so se že prvi dan razblinili kot milni mehurčki. Če ničesar ne pričakuješ, je presenečenje toliko slajše.
Najbolj znan vampir. Po dolgi vožnji si moči obnovimo v zgledno urejenem kampu s povsem novimi sanitarijami, kuhinjo in bazenom. Ob kampu stoji čudovita pravoslavna cerkev, nad njo pa se boči staro mestno jedro Sighisoare. Za otroke je najzanimivejši ogled rojstne hiše najbolj znanega vampirja na svetu, grofa Vlada Tepeša, po katerem je nastala zgodba o Drakuli. V hiši oživi, ko se dvigne iz krste. Prestrašeni otroški kriki, pomešani s smehom, odmevajo po njej. Malo kasneje v vasi odkrijemo pokrito vzpenjajočo se pot z nešteto stopnicami, ki so jo uporabljali otroci za pot v šolo. Spremlja nas čudovita, nežna glasba, ki jo dva mlada kitarista izvabljata iz glasbil.
Božanska hrana. Izbiramo med restavracijami, premami nas romantični kotiček na vrtu. Restavracija je izvrstna, ponuja značilne lokalne jedi, predvsem sarmale, bulz, to je tradicionalno pražena polenta, polnjena z najmanj dvema vrstama sira, slanino in kislo smetano, potem mithei, ki je vrsta začinjene klobase brez črev, skoraj vedno pripravljena na žaru; božanski piščančji zvitki, polnjenimi s slivami, vse zelo poceni. Zraven se seveda prileže svetlo ali temno pivo Ursuss, za otroke pa osvežilna limonada.
Neokrnjena narava. Zvečer od razburjenja komaj zaspim. Spet se počutim tako živo in polno življenja. Zbudim se odlične volje, čaka nas najbolj pričakovan del našega dopusta. Najlepša alpska cesta na svetu nas popelje prav v osrčje neokrnjene narave visokogorskega sveta. Gorovje Fagaras je prepleteno z magistralo Transfagarasan, ki se dvigne vse do 2034 m. Cesto je zgradil diktator Nicolae Ceauşescu, ker je želel zagotoviti hiter dostop vojske čez gore, če bi Sovjetska zveza poskušala napasti Romunijo. Cesta je od konca oktobra do maja zaradi snega zaprta, včasih celo poleti. Na vrhu nas čaka biser, prečudovito ledeniško jezero Balea, v bližini pa slap. Tu je bil zgrajen tudi prvi ledeni hotel v Evropi. Niti nekoliko slabše vreme nam ne pokvari razpoloženja. Ko se oziram v dolino, vidim ovčke kot drobne kamenčke posute po pobočjih. Ponudba restavracije je spet vrhunska, okus ocvrtih kroglic, prelitih s kislo smetano in borovnicami, je božanski. Nad jezerom se prepletajo sprehajalne poti, ki vodijo k istemu dobro vidnemu cilju – vrhu prelaza. Na vrhu vidiš še drugo jezero, v katerem se vidi odsev gora. Po čudovitem dnevu, polnem prijetnih vtisov, prijetno utrujeni poiščemo kamp in trdno zaspimo.
Naslednji dan nas pot vodi skozi Brasov, pretežno novo mesto, ki je čisto, moderno in prostorno, z večpasovnimi cestami, ki presežejo naša pričakovanja, do vasi Bran, znane po gradu, v katerem naj bi živel grof Tepeš oziroma je bil tam v trenutku, ko se je spremenil v vampirja. Grad je impresiven, vendar nas moti neznosna gneča pretežno romunskih turistov. Zunaj se ustavimo pri stojnicah, ki so prava paša za ženske oči. Veseli me, ker ni cenenih izdelkov, temveč le njihovi značilni tradicionalni izdelki iz lokalnega okolja. Ne morem se upreti prelepi ročno vezeni bluzi in dan imam takoj po žensko polepšan. Spijemo še odlično kavo v odprti kavarni, ki ima udobne fotelje. Okus in vonj kave me spomnita na Italijo.
Razkošni gradovi. Odpravimo se in ustavimo v Sinaii, prečudovitem gorskem letovišču v naravnem parku Bucrgi. Mesto je dobilo ime po samostanu iz leta 1695, okoli katerega je bilo zgrajeno. Sinaia ima izredno osvežujoče in spodbudno podnebje. Čeprav dežuje, nas mesto tako prevzame, da si ogledamo znamenitosti, najstarejši železni most v Romuniji, lekarno iz leta 1494 in evangelijsko katedralo. Grad Peles se zdi kot iz pravljice. Slabo vreme verjetno botruje velikemu številu turistov, ki si ga želijo ogledati. Notranjost je zelo razkošna, navdušeni smo nad baročnimi lesenimi izrezljanimi stenami, oljnatimi slikami, vitražnimi okni, zbirko orožja in čudovito izvezenimi oblačili, vse je urejeno do najmanjše podrobnosti. Tudi zunanjost je prelepa, saj je grad obdan s terasastimi vrtovi, nad njim pa se bočijo gosti gozdovi. V vrtovih so fontane, kipi in levi. V bližini gradu smo opazili več pomožnih stavb za dvorno stražo, stavbo ekonomata, lovski dvorec Foișor, kraljeve hleve in celo elektrarno. Peleș je bil namreč prvi grad na svetu, ki ga je v celoti poganjala lokalno pridobljena elektrika.
Največja upravna stavba na svetu. Prespimo v Bukarešti. Naslednje jutro se v mesto odpravimo z avtobusom in potem še s podzemno železnico. Velika mesta nas sicer ne privlačijo, saj so si podobna v svojem nemiru, hrupu in naglici. Le ljudje so tukaj drugačni, prijazni, topli in velikodušni. Večina slabo govori angleško, vendar se kljub temu z lahkoto sporazumevamo. Zelo so odprti in takoj pripravljeni pomagati, ko iščemo parlament. Veliko je moderno urejenih otroških igrišč, opazim solarne svetilke. Zagledamo največjo upravno stavbo na svetu. Tako imenovana Palača ljudstva v posmeh imenu v sebi skriva bogato in razkošno notranjost.
Najslavnejši kazino. Kratek postanek v lokalni slaščičarni, nato se vrnemo v kamp. Naslednji dan se odpravimo proti Constanti. Mesto s prečudovitim najslavnejšim kazinojem nas prevzame. Kljub propadanju, zadnjič je bil obnovljen leta 1988, se še vedno vidi čudovita arhitektura. Največji razcvet je dosegel v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, v drugi svetovni vojni so ga uporabili za bolnico, kasneje za restavracijo, potem pa so ga zaradi visokih stroškov zaprli. Veseli me, da se že zbira denar za obnovo. Vidi se, da ima mesto izredno bogato zgodovino. Je stičišče mnogih kultur in religij. Nenavadno, v bližini obale opazimo drugo poleg druge krščansko, pravoslavno in muslimansko cerkev. Poiščemo restavracijo z lokalno hrano. Sarmele v trtinih listih, meso na žaru, musaka, vse je božansko in poceni. Turistov je ogromno, vendar malo tujcev.
Nora »fešta«. Bliža se večer, zato si poiščemo prenočišče v Mamaii, najbolj priljubljenem turističnem letovišču ob Črnem morju. Nam ni všeč, ker se ob obali vrstijo hotelske verige srednje do visoke kakovosti, povsod pa gradijo tudi nove. Za mesto je značilno, da tako rekoč nima stalnih prebivalcev. Prenočimo v vrhunskem kampu, vendar že naslednje jutro zbežimo zaradi slabo očiščenih sanitarij. Odpeljemo se naprej, saj želimo nekaj dni uživati ob Črnem morju. Ustavimo se v vasici Neptun, ki puhti od življenja. Čudovita plaža, izredno čista voda. Poiščemo kamp, ki se mu vidi, da so tujci lastniki. Premore bazen, vendar se raje kopamo v čistem Črnem morju. Zvečer vidimo, kako se zabavajo Romuni. Na žarih v obliki ciganskih voz pečejo čevapčiče, svinjska rebra, ražnjiče, piščanca, ribe, kalamare, školjke, zelenjavo – vse je neverjetno poceni. Glasbeniki v narodnih nošah igrajo čustveno romunsko glasbo in povzročijo pravo evforijo. Okoli nas se družine z otroki zabavajo v lunaparku, otroci se vozijo ali pa igrajo s poniji, nekateri se vozijo s kočijami, na veliko se je in pije, toda pijancev vseeno ne opazim. Uživamo vsak trenutek, splošna evforija prevzame tudi nas. Sklenemo, da v vasici ostanemo še dva dni.
Naslednje jutro v pekarni kupimo njihove značilne mehke, s sezamom ali makom potresene preste. Povsod je čisto in brezhibno urejeno. Naslednja dva dni uživamo na plaži.
Mali Dunaj. Zadnji dan naših počitnic si ogledamo Timisoaro, ki mu pravijo tudi mali Dunaj. Bogata kulturna dediščina nekdanje vladavine Habsburžanov je lepo ohranjena. V starem mestnem jedru so čudoviti mestni trgi, lepo urejeni parki, polni cvetja, in prekrasna katedrala Metropolitana. Mesto je živahno, toda mirno. Zdi se, kot bi se ustavil čas in se nikomur ne mudi. Na ulicah slišiš srbski jezik, saj tam živi veliko Srbov. Počutim se varno in sproščeno, toda nekoliko otožno, ker se vračamo domov.
Vendar presenečenj še ni konec. Ob poti zagledamo romsko vas, kjer hiše izstopajo po svoji bahavosti. Nasmejemo se od srca.
Romunija, nasvidenje. Obljubim, da se vrnemo.
Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.
