Hujšanje ni samo stvar volje, za nemočjo človeka, ki ne zmore prvega koraka, velikokrat tičijo globoki psihološki vzroki. Ti so krivi tudi za prehitre vdaje, tega, da na začrtani poti do zdrave teže in zdravja človek ne vztraja dovolj dolgo. Metoda EFT, znana tudi kot tapkanje, lahko učinkovito pomaga. Če jo uporabljaš, seveda.

Pika Rajnar, certificirana izvajalka AAMET (sedaj preimenovan v EFT International) in učiteljica metode EFT, pravi, da je tapkanje dobro in preizkušeno orodje za pomoč pri hujšanju, saj uredi energijski pretok v telesu. »Danes imajo ljudje veliko več znanja in dostop do pravih informacij. Nekoč so nam bili dostopni samo časopisi, ti pa so bili polni nasvetov za hitre diete. Vse je bilo videti zelo preprosto – nehaš jesti kruh, riž, makarone in to je to. Nič pa ni pisalo, zakaj je to treba, kaj jesti namesto prepovedanih živil. Spomnim se sošolk, ki so junija 'usekale' rigorozno hitro dieto, skorajda brez hrane, potem so julija paradirale okoli vse shirane in zadovoljne, septembra pa so imele vse tri ali štiri kilograme več kot pred dieto. Danes, hvala bogu, že vemo, da so hitre diete najslabša reč; vedno se končajo še z več kilogrami. Saj veste, učinek jojo.«

Telo hujšanje razume kot napad na preživetje. Telo se hujšanju upira, saj razume to kot nevarnost za preživetje in takoj vklopi mehanizem, da zavaruje življenje; zato so posledice hitrih diet dodatni kilogrami. Ti naj bi bili nekakšna zaloga za preživetje. »V zgodovini človeštva so imeli ljudje precej omejen dostop do hrane, bili so več lačni kot siti. Šele v zadnjem času je hrane dovolj, mehanizmi v človeškem telesu pa so še vedno enaki kot takrat, ko je bil človek v pradavnini še lovec. Dodajte k temu še močan človeški odpor do sprememb, ki deluje na isti način kot mehanizem za preživetje. Zaradi tega narašča stres, kadar želimo storiti nekaj drugače, kot smo delali do zdaj. Preprosto rečeno, v glavi nimamo 'programa' za tisto 'drugače'. Posledica pa so vsi tisti 'ponedeljki, ko bomo začeli',« pravi Pika Rajnar.

S tapkanjem do globljega zavedanja. Če stari načini hujšanja ne delujejo, je treba poiskati nove. »Zato se je treba lotiti drugače, kot so to vedno delali vsi moji sosedje,« je slikovita Rajnarjeva. »Nehati moramo tudi s traparijami 'v ponedeljek začnem', pa vpisala se bom na fitnes in se tam potila najmanj šestkrat na teden, vsako soboto in nedeljo bom šla v hribe, pa še tekla bom vsako jutro deset kilometrov! Pa saj to pokosi vsakega, tudi če ima volje za izvoz! Vzemi eno stvar in konec! Tapkanje je dober pripomoček za zavedanje, da moramo spremeniti način prehrane dolgoročno, vsa ta 'fizkultura' pa nam seveda ni v pomoč. Preveč natovorjen osel klecne! Ko po prvem tednu ugotavljamo, da se vsega tega, kar smo si naložili, pa res ne da izvajati – takrat prenehamo z vsemi spremembami naenkrat, namesto da bi modro izbrali eno stvar in pri njej vztrajali. No, ker je vsega preveč, se 'srečno in pomirjeno' vrnemo v star način, ki nam je tako zelo ljub, znan in domač. Do naslednjega poskusa …«

»Prec« in takoj! Vsi, ki smo že kdaj hujšali, zelo dobro poznamo »napade« želja, kaj želja, hlepenja po točno določeni hrani. »Ja, ja, to je tisto, ko te ob dveh popoldne popade želja po čokoladi, ob osmih zvečer pa se treseš ob misli na vrečko (še rajši kar vrečo) čipsa! In če isti hip ne dobi tega, kar misli, da hoče, v človeku nastane tesnoba. Isti mehanizmi obvladujejo narkomana, kadilca in zasvojenca s hrano. Moj prijatelj je bil, na primer, sposoben sredi noči oditi na bencinsko črpalko po čokolado z lešniki, ker mu jo je zmanjkalo, pa ne zaradi lakote, zaradi neustavljive želje in hlepenja po njej! S tapkanjem človek lahko ozavesti to močno željo, jo pobliže pogleda, jo 'stapka'. Ko se v telesu spet vzpostavi energijski pretok, ponavadi mine tudi ta močna želja. Včasih pa je samo kratko tapkanje želja premalo. To se zgodi, ko sta leva in desna stran naših možganov v vojni, takrat, ko si nasprotujeta,« razlaga Pika Rajnar in me naredi hudo radovedno. Kaj misli s to »vojno«? »Z metodo EFT lahko uravnovesimo obe možganski polovici, da sta skladni in ne vlečeta vsaka na svojo stran. To nas namreč dela nemočne, zaradi tega je toliko naših hujšanj neuspešnih! To je dokazala tudi znanstvenica dr. Peta Stapleton v svoji raziskavi.«

Rezultati na dlani! Februarja 2019 je namreč znanstvena revija OBM (Integrative and Complementary Medicine) objavila članek avstralske raziskovalke dr. Pete Stapleton, profesorice na Bond University, ki je s pomočjo funkcijske magnetne resonance (FMR) »pogledala v možgane« – in na veliko presenečenje vseh sodelujočih v raziskavi potrdila, kako je v resnici s človeško nepremagljivo željo po (običajno) nezdravi hrani. »Tega hlepenja in hrepenenja se ne da ukrotiti z močno voljo in razumskim treningom, kot to običajno ljudje znova in znova poskušamo. V raziskavi sta sodelovali dve skupini udeležencev, trajala pa je štiri tedne. Na začetku so vse udeležence raziskave, ki so prišli v laboratorij zjutraj in na tešče, pozdravile mamljive vonjave z bogato obložene mize, polne sveže pečenih rogljičkov, slastnih pic in druge 'zdrave' hrane. Da bi bilo njihovo hlepenje še večje, so jim v 'tunelu' pred očmi ves čas odčitavanja vrteli fotografije najbolj mamljivih nezdravih prigrizkov. Posnetki možganov so to lepo in pričakovano zaznali – na sliki so bili jasno vidni aktivni centri tako v levi kot v desni možganski polovici. Iz posnetkov se vidi, da so udeleženci raziskave močno mislili na hrano in si jo hkrati tudi zelo želeli. Potem je sledilo obdobje štirih tednov, v katerem je ena skupina dve uri na teden tapkala, druga pa je živela čisto običajno. Po preteku tega časa so jih ponovno povabili v laboratorij in tam se je zgodba ponovila – obložena miza, slastne vonjave sveže pečenega kruha in peciva, odčitavanje v tunelu. Slike, ki so jih tehniki naredili tokrat, pa so presenetile prav vse, tudi raziskovalko samo. Zakaj? Pričakovali so namreč spremembo aktivnosti v desni možganski polovici, ki je odgovorna za čustva, želje in hlepenje. Za centre v levi možganski polovici pa so mislili, da bodo enako aktivni kot prej, da bodo še naprej 'normalno' razmišljali o hrani, ki so jo gledali na slikah v tunelu med odčitavanjem. Na posnetkih možganov pa se jasno vidi, da aktivnosti v desni in levi polovici možganov preprosto ni več nikjer! Nič! Torej, ko uspešno 'ugasnemo' hlepenje, izgine tudi razmišljanje o hrani! In ne obratno, kot smo mislili do sedaj. To je v velikem nasprotju s splošno sprejetim načelom, da je edini pravi in učinkovit način tak, da z razmišljanjem in trdno odločitvijo ugasnemo željo po objektu naše zasvojenosti.

Doktorica Stapletonova je v članku med drugim zapisala, da EFT sproži spremembe v možganih, pri tvorjenju hormonov, pri krvnem obtoku, in to presenetljivo hitro. S temi aktivnostmi v telesu pa močno podpremo svoje zdravje in dobro počutje.«

Njami, hrustljave žemljice z maslom in marmelado. S tapkanjem človek hitro ugotovi, ali ga »dajeta« samo želja in prepričanje ali pa je stvar globlja. »Spomnim se nekaj tapkalk. Ena je bila gospa šestdesetih, ki ji je zdravnik zaradi visokega pritiska priporočil, naj shujša. Ženska se je na vse načine upirala, češ, kakšen red pri hrani, pa dieta, pa odrekanja, pa še to za zmeraj! Tega ne zmorem, dajte mi tablete za pritisk in amen! S tapkanjem pa je uspešno odpravila svoja škodljiva prepričanja, shujšala je, pritisk se ji je normaliziral. Druga gospa pa je imela težavo, da nikoli zjutraj ni odšla v službo, ne da bi pojedla tri žemlje, na debelo namazane z maslom in marmelado. V zamrzovalniku je imela žemljice, ki si jih je že zvečer pripravila in se veselila, kako bo zjutraj v njih uživala. Seveda so te vsakodnevne žemljice zelo obložile njeno telo. Ko se je odločila za tapkanje, je z lahkoto odtapkala svojo željo po žemljicah in uspešno shujšala. Trši oreh pa je bila naslednja precej obilna gospa. Med individualnim tapkanjem je prišlo na dan, da so ji starši, kadar so jo želeli pohvaliti, dali tortico. Nikoli knjige, obleke ali jabolka, vedno le tortico oziroma sladkarije. Deklica je odrasla, v njeni glavi pa je bil še vedno enačaj med pohvalo in sladkarijami. Seveda zdaj ni šlo za kos tortice, količine so bile večje. Pri njej ni bilo dovolj samo tapkati željo. Treba je bilo tapkati spomine iz otroštva, da je prišla do spoznanja, kako močno je v družini pogrešala toplino in bližino. Ko je to ozavestila, se ji je tudi odprlo in je uspešno shujšala.«

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.