Včasih so rekli, moški so z Marsa, ženske pa z Venere, Slovenci so si pa očitno poiskali dva najbolj oddaljena, Merkur in Pluton. In bi knjiga, če bi jo kdo napisal, imela pretežno begajoč naslov Slovenci so s Plutona, Slovenci pa z Merkurja. Ampak gre seveda za zelo različne Slovence. Tisti, ki imajo, so na toplem na Merkurju, oni z malo ali nič pa zelo na hladnem Plutonu. In potem si vpijejo s planeta na planet, pa se ne slišijo, morda niti ne toliko zaradi razdalje, bolj zato, ker se sploh ne poslušajo.
Preberite ta teden v naši pisemski rubriki objavljeno pismo Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) in potem vrzite drugo oko na predloge slovenskih podjetnikov (recimo na Siolu v članku Podjetniki s sedmimi predlogi ukrepov za lepšo prihodnost mladih). To so tisti podjetniki, ki tako zelo ljubijo svoj narod in domovino, da imajo celo ime svojega združenja v angleščini (SBC, Slovenian Business Club), in si menda strašno, ampak zares stra-šan-sko! želijo izboljšati prihodnost naših mladih. Za to bi naredili vse, res praktično vse, razen seveda tega, da bi jih spodobno plačali. Zakon o minimalni plači jih moti in bi ga šli kar spreminjat, čeprav je bil komaj pred kratkim sprejet.
»Pri tovrstnem predlogu ne moremo mimo tega, da gre znova za poskus ohranjanja nizke ravni plač oziroma preprečitve nujnega posega v minimalne prihodke delavcev. Ti v preteklem desetletju niso sledili rasti življenjskih stroškov, kar je posledično privedlo do tega, da je v preteklem letu, torej v času konjunkture, v Sloveniji več kot 13 odstotkov ljudi živelo v revščini. Člani Sindikata novinarjev Slovenije še predobro poznamo dejanske posledice bilančnega menedžmenta in realnost, ki jo prinese kratkoročni skromni bilančni prihranek s prenašanjem dodatkov v osnovno plačo. Poznamo obraze in zgodbe ljudi, ki kljub vsakodnevnem delu, zakonsko nedopustni količini nadur in krčenju prostega časa svojim otrokom ne zmorejo zagotoviti niti osnovnih dobrin. Zgodb, ki bi prej sodile v tretji svet kot v razvito članico EU-ja, pa je preprosto preveč, da bi jih novinarji v celoti zmogli ustrezno dokumentirati,« piše SNS.
Podjetniki so pa medtem polni prisrčnih predlogov, ki naj bi pozlatili prihodnost Slovencev in ki – gotovo gre za naključje, mora biti naključje – njih ne bi nič stali. Da bi, na primer, država trinajsto plačo oprostila davkov. Najprej mi mora nekdo sploh dati trinajsto plačo, šele potem se lahko začnem radovati neobdavčene plače, ki je itak ne dobim. Trinajsta plača ni nekaj, s čimer bi se ponašalo veliko Slovencev. Pa bognedaj, pristavljajo, da bi višali davke na kapitalske dobičke, čeprav ni povsem jasno, kako bi to, da oni mlatijo višje dobičke, koristilo mladim, ki prav od takih podjetniških klubov bežijo v tujino. In potem še predlagajo znižanje davčne osnove za nekaj let, ampak samo za tiste, ki z repom med nogami pridejo iz tujine – še en ukrep, ki njih nič ne stane –, in z nagrajevanjem zaposlenih z delnicami. Najbrž sem naivna, skoraj gotovo, ampak mar ne bi bilo tega zadnjega pametno narediti pri zaposlenih z obeh planetov?
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.
