Gledamo vas, veste. Budno vas opazujemo, vas, slovenske poslance. Spremljamo to, kar rečete, in to, kako glasujete. Beremo magnetograme sej, pogledamo posnetke. Ni zabavno, pogosto je zelo duhamorno, a se potrudimo. In to, kar ste rekli, primerjamo s tem, kar ste potem storili. Vidimo, kdaj maske padejo.
In potem povemo naprej.
Novi evropski poslanec Milan Brglez je bil proti. Pa šef SD Dejan Židan. In smo šli po seznamu, celotna koalicija, vsi dobromisleči ljudje, ki sta jim dobrobit in blagostanje njihovih volivcev tako zelo pri srcu – menda –, so bili proti. Prejšnji torek, ko so v državnem zboru na 8. redni seji glasovali. Za pa je poleg Levice glasovala vsa desnica, Ljudmila Novak, Matej Tonin, pa Grims, Godčeva, Jerajeva, Dimčeva, Irglova, Černač, še Žan Mahnič, za božjo voljo. Samo Janša ne, ni ga bilo, odkar ni več v zaporu, se je njegova strast do obiskovanja parlamenta močno ohladila.
In se človek čudi, kaj je vendar takega, da poveže desnico in Levico v gromoglasen ZA? Ki je, mimogrede, izgubil, 43 dobrih ljudi je namreč glasovalo proti, za je bilo pa 36 nepričakovanih zaveznikov. Tole: predlog amandmaja k Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. En tak lušten amandmajček, predlagala ga je Levica, ki bi omogočil, da bi se bolniška nadomestila vrnila na predkrizno raven. Saj veste, preden jih je sklestil na sedanjo višino, ali bolje, nižino, Zujf, verjetno eden najslabših in najbolj škodljivih zakonov v slovenski zgodovini. Predlog je padel. Okleščena bolniška nadomestila ostajajo okleščena.
Zujf, zakon Janševe vlade iz leta 2012, ki ga je Zoran Janković opisal – karkoli že mislite o njem, morate priznati, da je dobro povedal – kot »mešano solato, skrpucalo ali zmazek«, je še vedno živ, čeprav so že konec lanskega leta vriskali, da so »varčevalni ukrepi, ki jih je prinesel Zujf, končno preteklost« (naslov članka iz lanskega decembra na 24ur.com). No, niso. Zujf živi. Brani ga koalicija. Ker je, domnevamo, pomembno sofinancirati stranke (270.000 evrov iz proračuna), prispevati za, kaj pa vem, »mednarodno obrambno sodelovanje« (7 mio. evrov in drobiž), pa za »reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah«, dati štiri milijone za »razvoj letališč in letališke infrastrukture« (katerih letališč že, nam je mar še kakšno ostalo?), za vse to smo našli denar, za to, da bi tistim, ki ne morejo delati, omogočili za kanec spodobnejše življenje, ga pa nismo?
In vam, samo takole za primerjavo, omenjamo, da v tej številki v rubriki Svetilnik, tisti, ki jo delamo zato, da pokažemo, da se še dogajajo lepe stvari, ki ljudem prinesejo iskrice v oči in nasmeh na lička, tam imamo torej vestičko, da bo Nova Zelandija svoj naslednji proračun vpeljala postavko »proračun za dobro počutje« in bo več milijard evrov namenila financiranju projektov, ki bodo pomagali najšibkejšim in najranljivejšim. In ne recite, mi si tega ne moremo privoščiti! Seveda so bogatejši, ampak prezrimo številke, poglejmo raje namen, ki stoji za tem, poglejmo v empatijo in srce, ki sta za tem. Si tudi tega ne moremo privoščiti?
Zarja št. 23, 4.6.2019
