Če te povabijo v gledališče na deseturno predstavo, se najprej malo braniš. Deset ur! Deset ur! Ni šans. Potem te prepričujejo, da boš doživel potovanje, kakršnega še nisi. Ker si radoveden, začneš malo popuščati. Najbrž sem v življenju že zapravila deset ur skupaj tudi za kaj manj navdihujočega. Potem te začne vznemirjati. O čem bo govorila predstava? Bom res odšla drugačna, ima gledališče sploh še to moč? Lahko sploh zdržim deset ur na enem mestu? In če mi ne bo všeč, bom odšla kar na sredi? Ko je predstava dobila še nagrado občinstva in žirije na Tednu slovenske drame v Kranju, se je jeziček na tehtnici prevesil na nujni ogled.
Pet ur Karamazovih. Kar nekaj let je že, ko sem si privoščila peturno predstavo Bratje Karamazovi v ljubljanski Drami. Spomnim se jabolk, ki so jih delili med pavzami, postopanja po gledaliških hodnikih in tega, kako sem počasi drsela globoko v srž drame. In si že takrat rekla, da bi se dalo pa vse to povedati tudi dosti krajše. A vseeno – bilo je omamno vonjati zaprašen vonj gledališča, spremljati odlične igralce …, posebna izkušnja pač.
Deset ur in pol »še ni naslova«. Najbrž sem se tudi zaradi tega podala v še enkrat daljšo, desetinpolurno preizkušnjo. V predstavo »še ni naslova« v Slovensko mladinsko gledališče, ki je posebno, provokativno, družbeno angažirano, dostikrat na robu. Kar nekaj njihovih predstav me je sicer pustilo tudi hladno ali pa jezno, a sem upala, da me bo tisto soboto pa nekaj osvojilo, premaknilo, dvignilo ali vrglo ob tla. Kar pač pričakuješ od umetniškega dela.
Zaloge hrane in pijače. Seveda sem se dobro pripravila: v torbo sem zložila kar nekaj hrane in pijače, saj je človek v desetih urah pač tudi lačen in žejen. Obljubljali so toplo čorbico, a »ziher je ziher«, jabolka, jogurti in nekaj malega prigrizkov pridejo vedno prav. Tako oborožena sem v zadnji minuti prispela v gledališče, na srečo niso začeli točno.
Leto in pol smo vadili kot zmešani. V spodnji, veliki dvorani nas je pozdravil Tomi Janežič, režiser časovne odisejade. Nekaj let je bil v tujini, to je njegova prva predstava, odkar se je vrnil. Zdi se neverjetno, da smo prišli ob 11. zjutraj v gledališče, je rekel in imel prav. Pa še med prazniki! Leto in pol so vadili kot zmešani, je nadaljeval: »Življenje je padanje – padeš iz ene luknje, padaš, padaš, in življenje se kar odvije. In med padanjem upaš na čudež, a neizogibno pristaneš. In vse to traja samo trenutek, vdih in izdih, toliko, kolikor traja, da padeš s postelje na tla, tako kot traja samo trenutek, ko se zaveš, da te vara žena.«
Koliko ste jih imeli v življenju? Te njegove besede so bile ključne tudi v predstavi: padanje, čudež, vdih in izdih – v desetih urah smo se jih naužili morda za vse življenje. Igralci, sedeč na odru, so imeli na oblačilih nalepljene listke s številkami, ki so pomenile, koliko ljubimcev, ljubezni, odnosov so imeli v življenju. Tudi gledalci smo jih dobili, a nisem videla nikogar, ki bi se opogumil in zapisal svojo. Eden od igralcev je v rokah držal zaslon z napisom: Vse zgodbe v predstavi so resnične. In se je začelo.
Spolna zloraba. Prva zgodba, pripoveduje jo Matej Recer – igralci se kličejo po pravih imenih: o odraščanju, samozadovoljevanju, pornografskih revijah, spolni zlorabi, prometni nesreči s smrtnim izidom ... Kruta zgodba za začetek. A takšnih bo še kar nekaj. Med zgodbami, ki so jih pripovedovali igralci, kot da so se zgodile njim, se je ves čas oglašal režiser, poudarjal njihove besede.
Tanka meja med psihičnim in fizičnim nasiljem. Druga zgodba: Boris Kos pripoveduje o nasilju, kako tanka je meja med psihičnim in fizičnim nasiljem. Pokaže primer na gledalcu, ki mu je nerodno. Medtem se neopazno začne odvijati dogajanje na odru. Mlado dekle in fant sta doživela prometno nesrečo, fant je umrl, dekle umira, samo še čudež jo lahko reši.
Posilstvo. Energični, poskakujoči Blaž Šef kot angel poje arije (in potem posili ter zadavi žensko), vedno resni Matija Vastl se poljublja na železniški postaji, vrtijo se odlomki iz življenja mladega dekleta. »Don Juan ni eden, ena sem jaz,« pravi mlado dekle, »in vsi don juani hočejo mene, dokler jih jaz ne zapustim. Zdaj pa umiram.« Don Juan se med predstavo prelevi v slovenskega Janeza (ki je prišel iz režiserjevega poigravanja z besedami: Ja(ne)z.)
Stane hoče biti Don Juan. Preselimo se v manjšo, zgornjo dvorano, kjer ima glavno vlogo Stane Tomazin. Izkaže se, da bo Stane imel kar nekaj prizorov, vedno zelo intimnih, zelo krutih, vključno z zaključnim bizarnim plesom angela in hudiča, v vsej svoji nagoti. V prvem prizoru se poljubita Matej Recer in Stane Tomazin. In drug drugega hvalita: »Najboljši poljubač v tej regiji in širše je Matej Recer.« In tako naprej …
Celoten članek si preberite v 20. številki revije Zarja (14.5.2019) ali jo prelistajte v njeni elektronski obliki na Trafika24.si.
