Ženska, ki je leta 2014 zgodbo razkrila, je bila takrat stara 95 let. Intervju so objavili številni časopisi in televizijske postaje. Zakaj je Margot Wölk tako dolgo molčala, saj navsezadnje ni bila nič kriva? Najbrž iz istega razloga kot moja mama, ki je nekaj mesecev do konca vojne preživela v delovnem taborišču, kjer so delali bombe. »Bilo je tako hudo, da smo poskušali čim prej pozabiti in zaživeti na novo,« mi je odvrnila, kadar sem le preveč vrtala z vprašanji. Šele tik pred smrtjo, ko je (tudi zaradi demence) obtičala v časovni razpoki v začetku leta 1945, sem iz njenih blodenj razbrala, kaj se je takrat dogajalo.
Margotino izpoved je zasledila italijanska pisateljica Rosella Postorino, pri priči je začela iskati stike z njo, saj se je hotela pogovoriti, a je bila žal prepozna, zadnja Hitlerjeva pokuševalka je namreč kmalu po svoji javni izpovedi umrla. Pisateljica se ni vdala, s pomočjo nekaterih strokovnjakov, ki so dobro poznali zgodovino Volčjega brloga, od koder je Hitler spremljal dogajanje na vzhodni fronti, je napisala knjigo Hilterjeve pokuševalke, ki se bere kot roman, a so dejstva večinoma resnična (Hiša knjig, Založba KMŠ). Margot je preimenovala v Roso in njeno usodo prikrojila po svoje, a bo starejše pa tudi mlado bralstvo začutilo srh in grozo neusmiljene in nesmiselne vojne.
Zgodovine se nam ne ljubi več brati in proučevati, edino umetniška dela nas še toliko pritegnejo, da se vsaj za trenutek zamislimo, kako dragocen je mir. Hitlerjeve pokuševalke so eno takšnih del.
Zakaj je Margot molčala. Seveda sem poiskala intervju z Margot Wölk, ki je bila takrat, ko je spregovorila, že dolgo vdova, otrok ni imela, vrstniki so večinoma tudi pomrli. Svoje resnične zgodbe ni zaupala niti možu, bilo jo je sram pa tudi strah, da bi jo sodno preganjali, čeprav ni bila članica nacionalsocialistične stranke. V pozni starosti s svojo pripovedjo ni mogla nikogar neposredno prizadeti, s tem, ko si je olajšala dušo, pa je številne mlajše Nemce opozorila na to, da v vojni ne nastradajo samo tisti, ki jih napadaš in okupiraš, ampak tudi lastni ljudje, civilisti, otroci, starejši, bolniki. Hitler je imel »končno rešitev« tudi za invalide in duševne bolnike – treba jih je sterilizirati in jim čim bolj skrajšati življenje, da ne bodo kvarili čistosti arijske rase.
Margot je živela v Berlinu, bila je tajnica in se je s svojim šefom tudi poročila. Moža so vpoklicali v vojsko, ona pa se je zaradi bombnih napadov zatekla k njegovim staršem v 700 kilometrov oddaljeni Rastenburg. To je bilo blizu Volčjega brloga, ki je danes na Poljskem. Nekega dne so se v hiši pojavili esesovci in jo brez razloga odpeljali. Izkazalo se je, da je postala ena od 15 pokuševalk hrane, ki jo je trikrat na dan jedel firer.
Hitler je bil vegetarijanec. Čeprav obstajajo tudi dvomi, da je bil Hitler vegetarijanec, jih Margot razblinja. Morda je kdaj jedel meso, toda tisti dve leti in pol, ko je skupaj s sotrpinkami poskušala hrano, mesa niso dobila, tu in tam le kakšno ribo. V Nemčiji je takrat med običajnimi ljudmi pustošila lakota, tudi mlade ženske, ki so jih zbrali za mizo v opuščeni šoli, so bile sestradane. Na mizo so jim nosili normalno velike obroke, niso torej le pokušale hrane, ampak so se morale pošteno najesti. Potem so počakali dve uri, da bi videli, ali bo kateri slabo, in šele nato odnesli hrano Hitlerju, ki se je grozovito bal, da ga bodo zavezniki zastrupili. Dekleta so imela pred seboj najboljšo zelenjavo, prelito z maslom, ki ga Margot ni videla od poroke, papriko, šparglje, stročji fižol, zraven pa testenine ali riž in vseh sort sadja. Vse je bilo okusno, a niso jedle z apetitom, saj so se nenehno bale, da je hrana v resnici zastrupljena. Vsak obrok bi bil lahko zadnji.
Nikoli ga ni videla. Vojaki so zjutraj pobirali dekleta pred hišami, v katerih so živele, in jih zvečer pripeljali nazaj. Kadar Hitlerja ni bilo v Volčjem brlogu, so imele prosto. Margot ni Hilterja nikoli videla, opazila pa je njegovega psa. Pokuševalke so doživele tudi atentat na Hilterja, ki, kot je znano, ni uspel. V trenutku, ko se je razlegla strahovita eksplozija, so sedele zunaj na klopi in čakale na reakcije po hrani, ki so jo pojedle. Po tistem niso smele več vsak dan domov, ampak so jim v šoli postavili pograde in so morale tam spati. Eden od vojakov, ki so čuvali Volčji brlog, je neko noč splezal po lestvi v spalnico in posilil Margot …
Ko so se Rusi štiri mesece pred koncem vojne nevarno približali, so nacisti iz Volčjega brloga zbežali v Berlin, eden od esesovcev je pomagal Margot, da se je skrila na vlak, ki jo je odpeljal v glavno mesto. Druga dekleta so ostala tam, saj so bile domačinke, in Margot je pozneje izvedela, da so vseh preostalih štirinajst Rusi ubili. Bila je torej edina živa pričevalka, ki pa je molčala do pozne starosti. Vedelo se je, da so pokuševalke obstajale, tudi zapisi, kaj je katera določenega dne jedla, so obstajali, nihče pa ni vedel, kaj so v resnici doživljale. Do Margotinega 95. leta.
Več v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.
