Razprave o tem, ali je načrtovana cestna trasa F2-2 med Velenjem in Šentrupertom res najboljša, prihajajo do vrelišča. Postrani se gledajo strokovnjaki, mrke poglede pa si namenjajo tudi Korošci ter prebivalci Braslovč in Šmartnega ob Paki, koder mimo bi cesto potegnili. Slednji so si v zadnjih letih nekajkrat oddahnili, ko so se na ministrstvu odločili za drug cestni odsek, a njihovo olajšanje ni trajalo dolgo. Ponovno je obveljal načrt, ki strokovno sliši na ime F2-2, in tokrat naj bi šlo zares. Odgovorni Korošcem zagotavljajo, da se bo na tem območju že to jesen začela graditi cesta, obupanim Združenim civilnim iniciativam Braslovč in Šmartnega ob Paki pa je zadnje upanje postalo ustavno sodišče.
Kdo bo na koncu žrtev?
Takole so pred dnevi zapisali pri Mladinski iniciativi za 3. razvojno os: »Na Koroškem se zavedamo, da bi vsaka sprememba trase lahko pomenila še dolga leta čakanja Korošcev na cesto, in to zaradi sebičnih ravnanj iniciativ in občin v spodnji Savinjski dolini ter zaradi igranja političnih interesov z usodo Koroške. Sprašujemo se, kdo bo Korošcem povrnil izgubljeni čas v razvoju, žrtvah na cestah in begu mladih možganov. 'Sit pač nikoli ne razume lačnega!' Žal, Korošci ostajamo talci odločitve o spodnjem delu trase.«
V občinah Spodnje Savinjske doline pa se medtem sprašujejo, kdo bo njim nadomestil prvovrstno obdelovalno zemljo in neokrnjeno krajino. Vprašanje je, kajpak, bolj retorične narave, z njim pa želimo prikazati, da pri cestni trasi F2-2 ni zmagovalca brez žrtev. Če se zgradi, spodnja Savinjska dolina nikoli več ne bo takšna, kot je bila, če se ne, pa bodo nastradali Korošci, ki bodo morda morali zaradi tega dlje čakati na cesto.
Bi bilo vam vseeno?
Prebivalci Podgore iz občine Šmartno ob Paki so tik pred tem, da izgubijo svoje domove. Naj Korošcem še tako privoščimo cesto, pa verjetno nihče med nami ne bi bil ravno navdušen, če bi nas kar v lokalnem vestniku obvestili, da bodo cesto zgradili neposredno skozi vrata našega doma in da naj se torej poslovimo od svojih sosedov ter ljubega domačega kraja, ker se bo tam namesto travnikov, idiličnega pogleda na Goro Oljko in prvovrstnih polj kaj kmalu razprostirala dolga siva cesta. Da hrana ne raste na cesti, opozarjajo venomer, predvsem pa tiste, ki jih tolažijo s tem, da lahko od države pričakujejo lep finančni izkupiček za odkup njihovega posestva. A o tem, kako se Podgorjani počutijo, ker bodo morali zapustiti svoje domove, smo pred leti že pisali. Zato smo se tokrat poglobili v smiselnost sprejete cestne trase, ki ji je ministrstvo naklonjeno in jo lahko v tem trenutku prepreči samo še presoja ustavnega sodišča. Odgovore smo poskušali poiskati pri neodvisnih strokovnjakih.
Cesta proti Arji vasi ni rešitev
Korošce skrbi, da bi sprememba cestne trase pomenila le še daljše čakanje na zgrajeno cesto, nekateri strokovnjaki pa poudarjajo, da bi gradnja izbrane cestne trase trajala vsaj štiri, lahko pa tudi šest let. Če bi cesto zgradili po drugi možni trasi, med Velenjem in Arjo vasjo, bi ta lahko bila vozna že v letu dni in pol. Zanjo namreč ne bi bilo treba graditi tunelov in viaduktov, kot se to predvideva zdaj. Tudi če cesto F2-2 začnejo graditi to jesen, kot obljubljajo na ministrstvu, bodo torej Korošci nanjo čakali še kar precej časa. Mar ne bi bilo zanje bolje, da skupaj s Savinjčani poiščejo boljšo pot, s katero bodo vsi zadovoljni? Kakorkoli že, pa Gregor Ficko, ki je odličen poznavalec cestne infrastrukture pri nas, opozarja, da cestna trasa, ki vodi iz Velenja v Arjo vas, zagotovo ni prava rešitev. »To cestno traso se povsem neutemeljeno predstavlja javnosti kot cenejšo in boljšo. Podatek, da bi ob gradnji te ceste v primerjavi s traso F2-2 privarčevali več kot 200 milijonov evrov, je popolnoma vzet iz celotnega konteksta. Cesta Velenje–Arja vas bi bila sama po sebi res cenejša, vendar le, če hkrati ne razmišljamo še o vseh posledicah, ki bi jih ta potegnila za sabo. V prvi vrsti bi z uveljavitvijo te trase bili prisiljeni korenito spremeniti in poseči v infrastrukturo Velenja, nadalje pa bi imeli velik problem, kako cesto speljati iz Velenja do Koroške,« opozarja.
Treba je razmišljati širše
Ficko se s prostorskim načrtovanjem cest ukvarja že 30 let in dobro pozna probleme, ki se skrivajo v ozadju takšnega načrtovanja. Cestna trasa F2-2 med Velenjem in Šentrupertom, ki nekaterim dviga pritisk, se njemu zdi pravilna in edina možna. »Z vidika načrtovalca se mi zdi ključno to, da se avtocesta pripelje na gospodarsko območje med Velenjem in Šoštanjem. Če bi šla cesta na Arjo vas, bi se morala skozi Velenje graditi kompletna nova infrastruktura, da bi industrijsko cono povezali s traso, ki bi prišla na vzhodni del Velenja. Podobno zavožen problem že obstaja v Murski Soboti, kjer je občina načrtovala gospodarsko obrtno cono na območju Moravskih Toplic. Avtocesta je bila čisto na drugi strani Murske Sobote, kar je zahtevalo obširno in kompletno cestno povezavo, ki je do zdaj stala državo že več kot 70 milijonov dodatnih evrov. Podoben problem bi lahko nastal v Velenju, kjer pri načrtovanju cest veliko naravno oviro pomeni še Huda luknja. Tam se avtoceste, če ne bi postavili zelo visokih viaduktov višine več kot sto metrov, sploh ne da zgraditi. Zato sam vedno postavljam vprašanje, kako bi cesto zgradili od Velenja naprej proti Koroški,« pravi direktor Komunalnega podjetja Radlje ob Dravi in nekdanji direktor Direkcije RS za ceste. Presoji projektantov cest, ki so izbrali cestno traso F2-2, popolnoma zaupa, saj pravi, da so ti 15 let proučevali najboljšo možno pot in imajo ogromno izkušenj. »Gre za iste strokovnjake, ki so načrtovali celotni avtocestni križ, in lahko rečem, da so svoje delo vedno opravili zelo solidno ter z minimalnimi posegi v okolje. To nam priznavajo tudi tujci.«
Dejstvo pa je, da pri nobenem daljinskem načrtovanju cest nikoli ne bomo mogli zadovoljiti vseh udeležencev, je še prepričan Ficko. »Če bi, hipotetično, traso prestavili kam drugam, bi se tam ponovno srečali s civilnimi iniciativami ali skupino ljudi, ki bi nasprotovali tamkajšnjemu poteku trase.« S precejšnjim dvomom sprejema podatek, da bi pri cestni trasi do Arje vasi bilo treba zrušiti samo tri hiše. Že na območju Pirešice bi znal nastati problem, ocenjuje.
Več v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.
