Bojano Ivanović sem prvič ujela na radiu, ko je z lahkoto pojasnjevala tudi svoje zelo intimne stvari, o tem, kako se s fantom nista razumela in je zato počasi začela pridobivati kilograme. V smehu je povedala tudi, da sta s prav tem fantom še danes skupaj. Vmes je počistila s svojimi vzorci in prepričanji, no, ne še čisto, ampak dela na tem, mene pa je presenetila s svojo izjavo na koncu najinega pogovora.. Bojana je o svoji vijugasti poti do same sebe napisala knjigo 15 kil nesreče, ki je hkrati tudi priročnik o tem, kako se otresti negativnih prepričanj in vzorcev, lahko skupaj s kilogrami.

Kako sem se zredila. Bojana je bila od osemnajstega do petindvajsetega leta manekenka, začela je kot fotomodel. »V srednji šoli sem bila bolj okrogla, v četrtem letniku pa sem kar lepo shujšala med poletnimi počitnicami, dosti sem plavala in zdravo jedla, kilogrami so šli hitro dol, pridobila sem samozavest. Prijavila sem se na nekaj tekmovanj, šest let sem bila Playboyeva zajčica. Manekenstvo me je osrečevalo, veselilo, rada sem to počela, dobro sem se počutila. To je bilo nekaj za mojo dušo. Potem se je zgodila »usodna zveza«, a sva se s fantom, žal, veliko prepirala, ni me slišal, nisem ga zanimala – najbolj čudno pa je to, da sva ostajala skupaj, nisva mogla iti narazen. Po treh, štirih mesecih sva že živela skupaj. Imela sem ga rada, a v odnosu mi je dosti manjkalo. In takrat sem se začela zatekati k hrani. Vedno, ko sva se skregala in sem bila jezna – sem šla jest. Ko sem bila žalostna – sem šla jest. Ko sem bila osamljena – sem šla jest. Hrana mi je bila v uteho. To se je dogajalo kakšno leto in sploh nisem opazila, da sem se zredila. Nekega dne sem se pogledala v ogledalo in videla trebušček, 'špeh', vse. Petnajst, šestnajst kilogramov več. Oblačila sem se v pajkice in široke majice, tudi nihče od prijateljev me ni opozoril, da se redim. S prenajedanjem nisem mogla nehati, bila sem zasvojena. Čips, čokolada, hamburgerji. V teoriji sem vedela, da ne bi smela, a praksa me je premagovala. Ko sem jedla, sem se počutila bolje, potem pa seveda slabše. Poskusila sem dieto, zdržala dva meseca, pa spet 'zasrala'. To sem ponovila trikrat ali štirikrat, potem pa sem se začela spraševati, zakaj sabotiram samo sebe«, se spominja Bojana.

Vzorci in prepričanja iz preteklosti. »Ugotovila sem, da sem polna negativnih prepričanj in vzorcev iz otroštva,« pojasnjuje Bojana svoje odkritje, zakaj je bilo v njenem odnosu do hrane, pa tudi do same sebe vse narobe. »Doma so mi vedno govorili, da mi nikoli ne bo nič uspelo. Da nisem dovolj dobra za nobeno stvar. Za nič nisem bila dovolj dobra. Zavedla sem se, da tudi sama o sebi že vse življenje razmišljam tako, kot so mi govorili. Da mi ne bo nikoli nič uspelo, da sem najslabša od vseh. Tudi ko sem bila zajčica in manekenka, sem se imela za najslabšo, najmanj vredno, najmanj zanimivo od vseh punc. Tudi v šoli sem imela tak občutek. Spoznala sem, da je to povezano, da se bom najprej morala znebiti teh prepričanj, šele potem bom lahko izgubila težo ali naredila karkoli drugega v življenju,« je prišla do pomembnega spoznanja Bojana. In se odločila o vsem tem napisati knjigo. Ne o klasičnih dietah, ki jih znamo vsi na pamet, ampak o tem, da se je treba poglobiti vase in najti razloge, zakaj pride do sabotiranja samega sebe in kako se tega znebiti.

Leto sprememb. Bojana je padla je v depresijo in se izločila iz družbe, več kot leto dni je trajalo, da se je spravila k sebi. »Najrajši sem bila kar doma,« se spominja tega temnega obdobja, »ker sem se slabo počutila, nisem mogla biti v družbi takole kot danes, ko sediva na kavi, tega takrat ne bi zmogla.« Vprašam jo, kakšni so bili njeni starši, kako so se obnašali do nje, da so ji dali takšne slabe vzorce. »Vem, da mi moja mami želi najboljše, a na napačen način. A ne zna drugače, ne bo se spremenila, na to ne morem vplivati, vplivam lahko samo na to, kako bom to sprejela jaz in da ne bom dovolila, da me to prizadene. Čeprav – največ pomeni pohvala domačih. A če tega ni, se moraš s tem sprijazniti in se sam boriti naprej, če pa se vdaš, se vdaš,« pripoveduje z nasmejanim obrazom.

Fant ji ni dajal tistega, kar je potrebovala. »Bil je tam, a ga ni bilo,« se trudi pojasniti Bojana. »Ni mi znal stati ob strani. A tudi on prihaja iz podobne družine kot jaz, večino otroštva je bil sam, ni se naučil komuniciranja, pri njih doma se ne pogovarjajo, zato je zaprt, ne zna izražati čustev. To me je motilo, ker jaz bi se pa o vsem pogovarjala, rada bi vse razrešila. Nisva znala priti skupaj. Potem sva oba začela hoditi na terapije in stvari so se spremenile. Še vedno sva skupaj, nisva še 'zmagala', a je drugače kot prvih nekaj let. On malo bolj razume mene, jaz pa njega. A čaka naju še veliko dela.«

Boj z vzorci. Kako se človek sploh spopade s starimi vzorci in prepričanji, kako jih konkretno spreminja, me zanima. »Treba jih je ozavestiti. Jaz sem začela veliko brati o tem in spoznala, da ne smeš kriviti drugih, če ti gre slabo. Naenkrat sem imela vsega dovolj, hotela sem biti gospodar svojega življenja. Začela sem meditirati in se ukvarjati z jogo, oboje mi pomaga, da se umirim in pridem malo k sebi. Branje me prav tako zelo dvigne: na primer knjiga Bogati očka, revni očka – mi je odprla nov pogled na svet, knjiga Menih, ki je prodal svojega ferarija – me je držala pokonci in me motivirala tri mesece, pa vse knjige Louise Hay. Poskušala sem biti v družbi pozitivnih ljudi, ki so verjeli vame. Za nekaj časa sem omejila druženje z mamo, da sem si opomogla. Med mojim spreminjanjem me je zelo napadala. Zdaj imava bolj normalen odnos. Na Youtubu sem začela poslušati motivatorje – Lesa Browna, Ano Bučević, Robina Sharmo, Antonyja Robbinsa, Jaya Shettyja. Vse to mi je pomagalo, da sem se pobrala.«

Članek lahko v celoti preberete v 19.številki revije Zarja (7.5.2019) ali v njeni elektronski različici na Trafika24.si.