Slovenija je definitivno potresno ogrožena država. Najbolj nevarno je v Ljubljani, Posočju in v okolici Brežic. Okrog petnajst odstotkov prebivalcev je potencialno ogroženih. Potres z magnitudo šest bi samo v Ljubljani povzročil tolikšno škodo, da je Slovenija brez tuje pomoči sploh ne bi bila sposobna odpraviti.
In vas torej gotovo zanima, ali ste v nevarnosti, da se vam podre hiša na glavo. Lahko vam pomagamo poiskati odgovor, obstaja namreč spletna aplikacija, ki oceni nevarnost: potrog2.vokas.si. V vprašalnik odtipkate nekaj podatkov – leto gradnje, število etaž pod in nad zemljo, material nosilne konstrukcije …, pa vam ocenijo, kolikšna je verjetnost, da pri močnejšem potresu nastane takšna ali drugačna škoda.
Kdaj? In tudi če ste ugotovili, da je vaš dom dovolj nov, da so pri gradnji upoštevani vsi varnostni predpisi – pri nas imamo menda enega najboljših standardov za projektiranje na svetu, Evrokod 8 – in ste torej tudi pri hujšem potresu razmeroma varni, to še ni razlog, da si oddahnete. Vi ste že varni – seveda če vas potres zaloti doma –, kaj pa vaš otrok? Naše šole in vrtci namreč niso vedno potresno varni. Kar petindvajset slovenskih šol je menda potresno ogroženih. Vendar mi ne gremo po poti Cipra, ki je dal pregledati vse svoje šole in potencialno ogrožene tudi vse saniral, pri nas za to ni denarja. Stvari rešujemo počasi, počasi, šola tu, šola tam … in upamo, da nas potres ne bo prehitel.
Kdaj bo prišel nov velik potres, seveda ne moremo napovedati, ampak zadnji rušilni potres – »stoletni potres« mu tudi pravijo – z magnitudo 6,1 v Ljubljani je bil leta 1895, zato mnogi trepetajo, da je že skrajni čas za nov potres, ki bo morda udaril zdaj zdaj. Več kot sto let je mimo, kje je? In ne, povečano število podgan in kač ne napoveduje potresa, pravijo strokovnjaki. Državna okoljska agencija ARSO miri, da je 475 let med takima potresoma bolj verjetno kot le stoletje, ampak to je seveda verjetnost in ne gotovost. In se je zato pametno pripraviti in graditi čim varnejše stavbe. Samo da pravi problem ni v stavbah, ki so jih pred kratkim ali jih še bodo zgradili po sijajnih predpisih, temveč v tistih, ki že dolgo stojijo.
Če se podre, se pač podre: lani se je veliko govorilo o več stolpnicah, zgrajenih v šestdesetih letih, na različnih lokacijah v Ljubljani, ki so potresno najbolj ogrožene. Stolpnic je petnajst, v njih živi okrog 1500 ljudi in nekateri od njih so presenetljivo hladnokrvni, kot je pokazala anketa med stanovalci. Večina jih zaradi strahu, da bi se jim hiša podrla na glavo, ne izgublja spanca. Kaj pa morem, skomigujejo. »Za potresno ogroženost našega bloka sem slišala, a sem se to trudila preslišati. … V življenju imam še veliko drugih stvari, s katerimi se moram ukvarjati, bilo bi res preveč, če bi se obremenjevala še s tem,« pravi ena stanovalka. »Ah, če se bo stavba podrla, se bo pač podrla. S tem se ne obremenjujem,« meni druga. Na srečo je ljubljanska občina manj flegmatična in mrzlično išče rešitev z razpisom za raziskavo o protipotresni ojačitvi krhkih ljubljanskih stolpnic, ki so bile zgrajene med letoma 1959–1965, še pred prvim pravilnikom o projektiranju in gradnji potresno odpornih zgradb. Možnosti je več, ali bodo stolpnice porušili in zgradili znova – stanovalcem bo treba medtem poiskati začasna domovanja – ali pa jih bodo ojačali s stebri. Stanovalcem nobena od možnosti ni všeč, tudi če se ne bi izselili, bi dolgo časa živeli tako rekoč sredi gradbišča, poleg tega bi morali tudi sami znantno finančno prispevati in mnogi si tega ne morejo privoščiti. Sanacija take stolpnice naj bi stala približno trikrat več kot gradnja nove.
Kaj lahko stori posameznik, so pred leti vprašali dr. Petra Fajfarja, svetovno znanega potresnega inženirja. »Če je eden od solastnikov večje stavbe, sam ne bo mogel storiti ničesar,« je odvrnil. »Preostali se morajo odločiti, koliko jih je strah.«
Vsi ali nobeden: toda brez soglasja stanovalcev se ne more zgoditi nič, država je namreč predpisala, da se morajo s prenovo stavbe strinjati vsi lastniki. Za energetsko sanacijo je dovolj 75 odstotkov lastnikov, poleg tega jo država velikodušno podpira s subvencijami, za protipotresno utrditev iz javnih sredstev pa prispeva toliko: nič. Za energetsko prenovo niso potrebni papirji, za protipotresno pač: izdelati je treba projektno dokumentacijo in pridobiti gradbeno dovoljenje.
Zaradi energetske sanacije stavba potresno ni nič varnejša, nasprotno, nova fasada prekrije stare razpoke, zato jih ni mogoče spremljati in opazovati, ali se širijo, poleg tega pa odlaga potresno prenovo v nedoločeno prihodnost – kdo pa bo šel razkopavat novo fasado? Pred energetsko prenovo od investitorjev nihče ni zahteval študije konstrukcijske trdnosti. Ekosklad, ki je dajal subvencije, je rekel, da se oni v to ne spuščajo, saj za to niso usposobljeni. Tako je priložnost, da bi prenovo fasad izkoristili še za povečanje potresne varnosti, v veliko primerih zamujena.
Več v Zarji št. 19, 7.5.2019
