Rastlina, ki ste jo na kakšnem sprehodu skozi gozd prav gotovo že opazili, ker je tako nenavadna in lepa, je v Evropo prišla v sedemnajstem stoletju iz Severne Amerike kot okrasna in do konca dvajsetega stoletja ni povzročala težav. S klimatskimi spremembami in ekstremnimi vremenskimi dogodki, kot sta žledolom in vetrolom, ter širjenjem podlubnikov pa so nastale v gozdovih velike poseke, in v takih pogojih se je barvilnica (ki ima zelo rada svetlobo) kot Trnuljčica prebudila iz skoraj tristoletnega spanca. Z vrtov je ušla v naravo, kjer avtohtonemu rastlinstvu jemlje prostor, s čimer siromaši in spreminja podobo krajine in ekosistema ter povzroča gospodarsko škodo.
Evropo je že zavzela. Marija Stare pridno skrbi za svoj gozd. »Gozd nam veliko daje, zato je treba zanj skrbeti. Ne moremo iz njega samo jemati, moramo mu tudi vračati. Treba je skrbeti za podmladek. Kar oče sadi, sin neguje, vnuk žanje. Jaz žanjem, kar je moj stari oče zasadil, gozd moram negovati tudi za svoje potomce. Vsak gre rad v lep gozd,« pravi. Rastlino je sicer že prej opazila, a je ni poznala, po predavanju o invazivnih rastlinah pa se je začela zavedati, kakšno škodo povzroča. »Razpredla se je povsod naokoli. Najprej se pojavijo posamezne rastline, ki ustvarijo množico semen, iz katerih vzklijejo nove rastline, ki zapolnijo prazen prostor. Ko jo vidiš, moraš takoj ukrepati, saj v tleh ustvarja strahovito semensko banko.« Ker pri nas o njej ni našla veliko literature, je začela iskati podatke v tujini. »Ko sem šla na obisk k prijateljem v Francijo, sem tam stopila v stik z organizacijo ASABEPI, ki združuje prostovoljne izkoreninjevalce invazivnih rastlin. V Franciji se je rastlina začela širiti konec dvajsetega stoletja, ko so doživeli prve tornade in so ti poškodovali tamkajšnje gozdove. Najprej so rastlino samo opazovali, potem pa so se našli prostovoljci in jo začeli odstranjevati – pa so se jim v začetku posmehovali. Sčasoma so postali avtoriteta na tem področju, tako da jih upoštevajo tudi botaniki in gozdarji,« pripoveduje Staretova. Pri njih je dobila veliko informacij in napotkov, povezala pa se je tudi z nemškimi in avstrijskimi botaniki. »V Franciji naj bi bili z rastlino okuženi vsi departmaji, v Nemčiji se je razrasla od francoske do poljske meje, razširjena je v avstrijski Štajerski …« Za Slovenijo je na strani invazivke.si našla podatek, da je je veliko na Dravskem polju, razširila se je tudi v osrednji Sloveniji, na Štajerskem in Dolenjskem. Zahodni del Slovenije je za zdaj še čist. Je pa Slovenija v nasprotju z našimi sosedi bolj ogrožena, ker nam je žled pred leti poškodoval velike gozdne površine. Rastlini ugaja veliko svetlobe, sveži do vlažni predeli, kjer deluje človek, robovi gozdov, poseke, nasipališča v nižinah in osrednjem pasu. Barvilnica tvori goste sestoje in s tem izriva domorodno vegetacijo ter preprečuje naravno pomlajevanje gozdov.
Trajnica, ki ubije konja. Poleti je podobna grmom, čez zimo pa njena nadzemna stebla odmrejo. Iz močnih, dokaj mehkih in sočnih korenin spomladi poženejo nova stebla, ki nenavadno hitro rastejo. Na začetku vegetacijske dobe so zelena, poleti postanejo rdeča. Staretova je lani spremljala njihovo rast – po treh mesecih je bila rastlina višja od treh metrov. Starejše rastline tvorijo goste in težko prehodne sestoje. Drugim rastlinam jemljejo svetlobo, hrano in vodo ter tako zmanjšujejo biodiverziteto. S strupi, ki jih izločajo v zemljo, preprečujejo kaljenje drevesnih vrst in vplivajo na zmanjšanje števila deževnikov. Ima zelo velike liste (tudi do 30 centimetrov), ki spominjajo na liste tobaka. Cveti v belih oziroma roza socvetjih, iz katerih se razvijejo grozdi. V vsaki jagodi grozda je deset semen, zanimivo pa je to, da so na grozdih sočasno cvetovi, nezrele zelene jagode kot tudi zoreče rdeče in zrele črne jagode. Daljše je poletje, več semena dozori, jagode pa dozorijo tudi na odrezani veji! Rastlina je v celoti strupena, tako za človeka kot za živali. »Zabeleženi so pogini konj, prašičev, koz in krav, pri živalih lahko povzroči tudi abortus.« Z njenimi jagodami se prehranjujejo nekatere vrste ptic, ki s svojimi iztrebki raznašajo semena na vedno širše območje. V Evropi rastlina nima sovražnika, medtem ko jo v Ameriki uničuje gosenica ene vrste metuljev.
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
