Vest je sporočil njen mož Reza na svoji strani na Facebooku, preko katere Nasrin komunicira s svetom. Njen zločin? Mirno in dostojanstveno zastopanje aktivistov za človekove pravice … V zadnjih letih pa tudi vodilna vloga pri branjenju aktivistk, ki protestirajo proti drakonskim kaznim za ženske, ki si drznejo kljubovati pravilom o nošnji tradicionalnega pokrivala hidžab v javnosti.
Po tem, ko si je še ena neustrašna dama po imenu Vida Movahed med demonstracijami v Teheranu z glave strgala ruto in z njo mahala kot z zastavo, je iransko gibanje za ženske pravice dobilo močan pospešek. Od predlanskega decembra so oblasti aretirale ducate aktivistk, zbranih v skupinah, kot so Dekleta z Ulice revolucije in Moja skrivna svoboda. Ena od njih, Narges Hoseini, je bila obtožena »spodbujanja nemoralnosti in prostitucije«, za kar ji grozi do deset let zapora in štiriinsedemdeset udarcev.
A Nasrinin zločin je očitno še toliko hujši, saj bo njeno drobno in od preteklih bitk nakrhano telo biča deležno kar 148-krat.
Ni prvič, da se je 56-letna odvetnica zaradi svojih načel znašla za zapahi. Nasrin Sotoudeh se lahko pohvali z desetletja dolgim renomejem zoperstavljanja mogočnemu domačemu verskemu establišmentu. Branila je politične oporečnike, na smrt obsojene mladoletnike, preveč pogumne novinarje in prejemnico Nobelove nagrade za mir Širin Ebadi. Za njen pogum ji je evropski parlament že leta 2012 podelil prestižno Sakharovo nagrado za svobodo misli. A to ji ni pomagalo, da se ne bi zdaj tudi nanjo zgrnil mrak barbarstva, ki tako kot povsod drugod pada tudi nad Iran.
Njen sinček Nima je štel komaj tri leta, ko so mrki in molčečni možje z notranjega ministrstva prvič prišli po njegovo mamo. Nihče od domačih mu ni znal dovolj prepričano zatrditi, da se bo še kdaj vrnila. Nekaj dolgih, trpkih let mu je iz zapora lahko samo pisala – in sicer na robčkih, ki so bili edina oblika papirja, ki jo je imela na voljo.
»Moj ljubi Nima,« je pisalo na enem izmed njih, »v zadnjih šestih mesecih sem se razjokala samo dvakrat. Prvič, ko je preminil moj oče in so mi prepovedali na njegov pogreb. Drugič pa, ko si me prosil, naj se vrnem domov k tebi. Lahko sem se samo vrnila v svojo celico in hlipala brez vsakega nadzora.«
Surova državna agresija. Prvič so jo zaprli leta 2010. Najprej je bila obsojena na enajst let, za povrh so ji za dve desetletji prepovedali ukvarjanje s pravom. Med drugim so jo vrgli v samico, ji prepovedali obiske družine in telefonske klice.
V zloglasni ječi Erin se je njeno nikoli prav robustno zdravje hitro upehalo. V kratkem času je izgubila toliko teže, da je začelo marsikoga skrbeti za njeno življenje. Postala je vsa omotična, močno se ji je poslabšal vid, skrb vzbujajoče ji je padel krvni tlak. Tako radikalno je shujšala tudi zaradi dveh gladovnih stavk, s katerima je protestirala proti razmeram v zaporu in proti temu, da je oblast celi njeni ožji družini prepovedala zapustiti državo.
Po treh letih so ji preprosto odprli vrata zapora in jo brez pojasnila izpustili na prostost. Pri tem je vsekakor pomagala močna mednarodna kampanja v ta namen. Odločilno pa je bilo, da se je zanjo zavzel novi predsednik Hasan Rouhani, ki so ga malo prej izvolili, ker je obljubil konkretne liberalne reforme.
Ker se tudi po izpustitvi ni uklonila in se je še prav posebej angažirala pri branjenju »zlikovk«, ki nočejo nositi hidžaba, so jo letos junija zopet aretirali. In zdaj je pred tem, da naj bi po njej padali udarci z bičem. Angleški novinar Simon Tisdall, ki se je z njo sestal že leta 2014, je zapisal, da gre za »dejanje surove državne agresije nad pogumno posameznico in obenem hud udarec za vladavino prava v Iranu«.
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
