Nejc Gorjanc se bo na pot predvidoma odpravil 27. aprila iz Dubrovnika. Na pogovor in fotografiranje je v torbi, izdelani iz recikliranih plastičnih steklenic, pripeljal velikanski sup in ga napihnil. Dobil ga je od sponzorja, ki bo poskrbel tudi za novega, če bi se ta slučajno poškodoval. S tem orjakom bo prijateljeval mesec dni, kolikor jih bo preživel na morju, ko bo z malce pomoči morskega toka veslal proti Piranu.
Spominjam se svojega prvega potovanja z avtom od Reke do Dubrovnika, ki se mi je takrat zdelo neskončno dolgo. Kako to dolgo pot premagati stoje na supu in veslati, se pri tem bojevati z močjo morja in sunki vetra, si jaz in številni drugi ljudje sploh ne moremo predstavljati. Zakaj si je zadal takšen podvig, sem ga vprašala. »Vedno so me privlačile avanture, od nekdaj se lotevam adrenalinskih podvigov, merim svoje moči in se trudim samega sebe premagati. Zame so to zdravi izzivi, ob katerih se veselim vsake zmage,« mi je pojasnil.
Nejc je sicer znan po treh podvigih: leta 2014 je premagal pot z Vogrskega na Triglav in nazaj, leta 2015 je prehodil pot od Goričkega do Pirana, leta 2016 pa po državni meji peš obšel Slovenijo.
Zdaj si je zadal izziv, dolg 1400 kilometrov. Se je pa odločil, da mu bo dal še poseben smisel, da bo to dobrodelni projekt in da ga bo zaznamoval z lepimi sporočili. Rad bi dokazal, da dobrodelnost nima meja. S svojim projektom bo povezal Slovence in Hrvate, vse prispevke pa namenil socialno ogroženim otrokom. Zbiranje sredstev bo potekalo pod okriljem Rdečega križa, območnega združenja Nova Gorica.
Neukrotljiv že kot otrok? »Sploh ne. Bil sem precej miren fant. Rad sem risal in sploh nisem bil športno naravnan. Pravzaprav sem bil celo predebel,« nam je povedal Nejc. Ko je pri sedemnajstih letih dosegel 125 kilogramov, si je rekel, da ga takšnega »ne bo hotela nobena pupa«. Vpisal se je na tajski boks, ki ga je lahko treniral na Vogrskem. Kaj hitro je ugotovil, da je ta šport odličen za njegovo telo in da hkrati ureja njegove misli. Kilogrami so hitro kopneli, on pa je postajal vse bolj zadovoljen s seboj in z življenjem, ki ga narekuje šport. Odtlej je prepričan, da je vse »v glavi«. Tudi o svojem sedanjem podvigu meni, da je kar 80 odstotkov uspeha odvisno od tega, kako si je vse skupaj zamislil, kakšen načrt si je pripravil in v kolikšni meri ga bosta nosila dobra volja in optimizem.
Odkar se je začel ukvarjati s športom, ne zna živeti brez gibanja, narave in svežega zraka. Po končani lesarski šoli je vedel samo to, da si ne želi monotone službe, ampak delo, ki bo od njega zahtevalo dobro telesno kondicijo in zdrav življenjski stil. Kaj kmalu je ugotovil, da mu je na kožo pisana služba v Slovenski vojski, ki ji je zdaj že šest let predan kot tankist. Pri tem delu ni monotonije, dogajanje je razgibano, Nejc se veseli mednarodnih vojaških vaj, bivanja na terenu, telovadbe, različnih usposabljanj, pa tudi brskanja po motorju tankov. Med drugim je bil na polletni misiji na Kosovu.
Njegovi ga bodo spremljali s kopnega. Zelo ga veseli, da nadrejeni podpirajo te njegove podvige, za kar jim je neizmerno hvaležen. Tokrat je dobil mesec dni neplačanega dopusta. Je pa tako, da si vedno želi odriniti nekam v neznano, spoznavati nove kraje, nove ljudi in naravo. Doslej je hodil, zdaj pa se bo preizkusil z veslanjem na supu. Uresničitev tega projekta je za Nejca tudi velik finančni zalogaj, a ima to srečo, da ima nekaj sponzorjev, ki bodo pokrili večino njegovih stroškov. Sam bo vložil 5000 evrov, ki jih je privarčeval, ko je bil na misiji na Kosovu. Gre za stroške za spanje, hrano in nafto za jadrnico, ki ga bo spremljala na drugem delu poti.
Nejca bo vso pot s kopnega budno spremljal kateri od prijateljev ali članov družine. Najprej bo to nalogo prevzela njegova sestra s prijateljico, nato ga bosta spremljala oče in mati, za njima se bo zvrstilo še nekaj Nejčevih prijateljev. Na polovici poti se mu bo na morju pridružila jadrnica, na kateri bodo prijatelji in njegovo dekle Anet Jagodič, lepa Kraševka. Leta 2015 je bila med finalistkami za miss športa Slovenije, leta 2013 pa kraljica terana. Vse te naslove našteva v smehu, saj je v resnici preprosto kraško dekle, ki s starši živi in dela na turistični kmetiji Oru v Avberju. Tudi ona je po duši in telesu športnica. Ukvarja se s tekom in fitnesom ter z vsem srcem podpira Nejca, ki mu bo stala ob strani tudi ob tem podvigu.
Prostovoljec v šoli. Do potovanja v Dubrovnik bo Nejc še nekaj dni preživel doma, kjer se bo posvečal fizični pripravi in treningom na morju. Običajno prevesla razdaljo od Trsta do Sesljana. Po delovnih obveznostih v vojski ga vsak dan čakajo še obveznosti na občini, kjer je pogosto razpet med klici krajanov. Med okoli tisoč ljudmi, kolikor jih šteje njegova skupnost, se vedno najde kdo s problemom, ki ga je treba odpraviti.
Nejc ima zelo rad otroke, tako da je privolil v prostovoljno delo v osnovni šoli, in to na pobudo ravnatelja. Najmlajši otroci, pa tudi mladostniki, zelo radi poslušajo njegove zgodbe iz vojske, s potovanj, z misij, zanimajo jih tanki in še marsikaj, kar lahko izvedo od Nejca, ki je tudi padalec. Poleg tega igra tubo v pihalnem orkestru Vogrsko. Svojo umetniško plat pa izraža na papirju – najraje riše portrete. Da je tudi na tem področju mojster, sva se lahko prepričala tudi midva s fotografom, saj sva si ogledala portret njegove Anet.
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
Če se boste odločili podpreti dobrodelni projekt Peljimo jih na morje, lahko otrokom pomagate z nakazilom na:
Območno združenje RK Nova Gorica za akcijo Peljimo jih na morje
TRR SI56 6100 0001 2761 764, sklic 00 221
SMS: MORJE ali MORJE5
(Če imate kakšno vprašanje, se lahko obrnete na sekretarko območnega združenja gospo Neli Skočaj, na številko: 05 338 49 00.)
